Individualna sistemsko relacijska psihoterapija Aleksandra 2020-11-19T14:45:13+00:00

Individualna sistemsko relacijska psihoterapija

SISTEMSKO RELACIJSKA PSIHOTERAPIJA 

Psihoterapija temelji na sistemsko relacijskem pristopu. Ta daje velik poudarek na primarno družino in na medosebne odnose pri nastanku in vzdrževanju čustvenih težav. Tako z vidika posameznikove osebnostne strukture, ki je dobila temelje v primarni družini ter se je izoblikovala v drugih pomembnih medosebnih odnosih, kot tudi z vidika terapevtskega odnosa, ki se vzpostavi v terapevtski obravnavi.

INDIVIDUALNI PROCES

Psihoterapijo izvajamo individualno, saj le takšno delo omogoča zadovoljivo globinsko psihodinamsko obravnavo posameznika. V individualnem kontekstu lahko posamezniku namenjamo popolno pozornost, zadovoljivo spodbudo, vodstvo in podporo. To ustvari intersubjektivno vzdušje v katerem se posameznik lahko v skladu s svojimi zmožnostmi sprosti v meri, ki je potrebna za razpletanje psihoterapevtskega procesa.

POTEK PSIHOTERAPIJE

Srečanja potekajo v obliki strokovno vodenega pogovora. Strokovnjak je odgovoren za vzpostavitev terapevtskega procesa in vzdrževanje profesionalnega odnosa. V procesu obravnavamo tiste zadeve, o katerih je posameznik pripravljen spregovoriti, in samo v tolikšni meri kot želi. To omogoča zasebno in posamezniku prilagojeno obravnavo. Srečanja potekajo kontinuirano enkrat tedensko, kar omogoča stabilen proces in resen napredek (povzeto po J. Kosmač 2017, Inštitut Zavest).

CELOVITA OBRAVNAVA

V psihoterapevtskem procesu sistemsko relacijske terapije se ne osredotočamo na površinsko urejanje motečih simptomov, temveč na razreševanje vzrokov nastanka določenih težav. Človek je osebnost, zato njegovo stisko ne moremo zreducirati le na problematične vzorce vedenja, brez obravnave njenega vpliva na celotno življenjsko situacijo. Odprava simptomov je stranski produkt, ki se ob našem delu zgodi samodejno. Zaradi tega lahko obravnava posega na nezavedni nivo posameznikovega doživljanja in prinaša trajne osebnostne spremembe.

CILJNA USMERJENOST

Psihoterapija je ciljno usmerjena. Osredotočamo se na aktualne vidike problematike, na tiste zadeve, ki so za posameznika trenutno najbolj pomembne. To omogoča intenzivno na rešitev usmerjeno delo in razmeroma hitro izboljšanje trenutnega stanja, v primerih, ko je to mogoče.

ČASOVNA OPREDELJENOST

Psihoterapevtski proces ima začetek in konec. Zato ni mišljen kot proces osebnostne rasti, v katerem lahko posameznik neomejeno dolgo obiskuje srečanja, temveč proces posameznika opremi z osebnostnimi zmogljivostmi, da se bo lahko v zadovoljivi meri zanašal sam nase. Zaradi takšne samostojnosti in neodvisnosti navadno po končani obravnavi ne potrebuje več tovrstne strokovne pomoči.


Na emocije osredotočen psihoterapevtski proces

Individualna sistemsko relacijska psihoterapija je predvsem na čustva osredotočen proces. Pri našem delu imajo izjemno vlogo sledeči vidiki:

Čustvena podlaga miselnih vzorcev
Naši miselni vzorci imajo čustveno podlago. To podlago spoznavamo, ko se počutimo zelo slabo, a si poskušamo pomagati s prigovarjanjem, da bi se bolje počutili, ob tem pa se vedno znova najdemo v enakih občutkih, čeprav nam lahko na razumski ravni odmevajo pozitivne afirmacije. Zato so na dolgi rok veščine za krepitev pozitivne samopodobe iz vidika »sprejmi se, takšen kot si«, neučinkovite. Tovrstna prizadevanja lahko povzročajo dodatne frustracije, ker človek ostane brez načinov, kako bi se rešil stisko. Po drugi strani pa je to tudi dobro, saj ljudje nismo roboti, da bi se nas lahko na takšen vzorčni način programiralo. Kljub temu so miselni vzorci pomembni, in kognitivno vedenjske tehnike, ki se primarno osredotočajo na spreminjanje miselnih vzorcev, so učinkovite in izboljšajo stanje do določene mere. Zato v individualni psihoterapiji osebo kognitivno opolnomočimo, če je to potrebno. A takoj ko je mogoče, preidemo na čustveno raven, da se oseba lahko začenja zavedati pomembnosti lastnih čutenj, ki jo usmerjajo v življenju. To vedno poteka v skladu s posameznikovimi zmožnosti, saj se lahko v nasprotnem primeru naredi več škode kot koristi.

Telesna vpetost načinov čustvovanja
Telo je v primeru čustvenih težav velikokrat ujeto v psiho-biološka stanja, katera lahko prepoznavamo, ko smo v zelo močnih afektih, in navadno občutje intenzivno preplavlja naše telo. Zato čustva primarno doživljamo v telesu. Posledično lahko naše telo hrani tudi nepredelana pretekla čustva, kar nam povzroča težave (B. van der Kolk 2014, A. Miller 2007). Zato ima telo lahko svojo zgodbo, ki človeka mede. Ravno zaradi tega oseba brez predelave čutenj ne more pristno začutiti svojega telesa in prepoznavati, kaj ji telo sporoča. V psihoterapevtskem procesu sistemsko relacijske terapije osebi pomagamo, da s čutenjem in izražanjem emocij začenja sproščati potlačene telesne senzacije, ki jo nezavedno silijo v škodljive načine razmišljanja in vedenja.

Premoč nepredelanih čutenj in vračanje simptomov
Pri čustvenih težavah je najlažje urejati simptome, brez razreševanja čustvene podlage. Zato se znaki stiske lahko prenašajo z enega področja doživljanja na drugega, lahko pa se težave v celoti ponovijo čez nekaj časa. Zato so razširjene zmotne interpretacije, da ni nič narobe, če osebe po zaključenih obravnavah, še kdaj podoživljajo simptome. Tako se izkrivlja učinke ozdravljenja in zavaja ranjene ljudi, ki bi radi dokončno razrešili svoje težave. V skrajnosti lahko obnavljanje simptomov privede do prepričanja, da določene zadeve, kot so motnje hranjenja, fobije, depresija, anksioznost, ponavljajoči konflikti v medosebnih odnosih in druge čustvene težave, niso ozdravljive. A spuščati se na nivo patologiziranja mentalnega zdravja pomeni ustvarjati pogoje za brezmejno območje relativnosti, kjer postane vseeno, kdo zdravi, koga zdravi, kako zdravi, in, ali sploh ozdravi (Rožman 2014). Sistemsko relacijska terapevtska podlaga in osredotočanje na čustveno doživljanje osebi pomaga, da lahko dokončno razreši svoje težave.

BERITE DALJE: