Psihoterapija za čustvene težave odraslih Aleksandra 2019-04-12T14:16:14+00:00

Psihoterapija za čustvene težave odraslih 

Čustvene stiske so neizbežne. Ko jih ne zmoremo reševati, se kopičijo, in sčasoma izoblikujejo v raznolike čustvene težave. Te postajajo resne, ko nas začnejo motiti in velikokrat tudi škoditi našemu načinu življenja. Ob tem lahko prepoznavamo različne značilnosti nefunkcionalnih načinov čustvovanja, ki tvorijo osrčje našega psihoterapevtskega dela.

ČUSTVENA OTOPELOST

Čustvena otopelost se prepoznava, ko posameznik ne more priti v stik z določenimi čustvi. Na primer, osebe, ki ne morejo priti v stik z žalostjo, skoraj nikoli ne jokajo, lahko delujejo neobčutljivo in žalost dojemajo kot šibkost. Če ne znajo ravnati s svojo jezo, se ne morejo postavljati zase, ko se jim dela krivica. Če jih strah ogroža, si bodo veliko upale, delovale neustrašne, a ob tem spravljale v nevarnost sebe in druge. Posledica čustvene otopelosti je navadno občutenje praznine. To se izraža v pomanjkanju vitalnosti in čustvene živosti. Tako so osebe lahko kljub izjemni zunanji uspešnosti nezadovoljne. Čeprav počnejo stvari, ki naj bi jih razveseljevale, svojih dejanj ne morejo čutiti. To jemlje smisel in vzbuja suhoparnost doživljanja.

ČUSTVENA  VZNEMIRJENOST

Čustveno vznemirjenost opažamo, ko posameznik zaradi močne intenzitete občutenja ne more kontrolirati svojih čutenj. Za razliko od otopele osebe, lahko vznemirjeno osebo žalost nenehno preplavlja, že malenkosti ji izvabijo solze, zato lahko deluje preveč občutljiva. Enako velja za vsa preostala čustva. Osebo je lahko nenehno po malem strah in se boji novih izzivov. Lahko se zelo razburja. Razloge, ki jo jezijo, lahko najde v vseh kontekstih. Posledice čustvene vznemirjenosti se lahko izražajo v tem, da so osebe nenehno na trnih, napete in v hitenju, delujejo kot da nimajo časa za počitek, ob tem pa jim vznemirjenost krati kvaliteto doživljanja. V skrajnosti ne morejo obvladovati svojih afektov, lahko jih preplavlja panika, ali postajajo zelo agresivne in odkrito nasilne.

ČUSTVENO NELAGODJE

Nefunkcionalni načini čustvovanja povzročajo težje prehode med razpoloženji. Vsi doživljamo depresivna, ravnodušna, brezvoljna, obupna ali tesnobna razpoloženja, ki so prehodne narave. A oseba lahko v takšnih razpoloženjih preživlja dneve, včasih mesece in celo leta. Ob tem je nevarno, ker se telo navadi na čutenje določenih občutij, in človeka kljub raznolikim prizadevanjem, da bi izboljšal svoje počutje, vleče v poznana in “domača” razpoloženja. V skrajnostih oseba zaradi tega včasih nima pravega dostopa do lepih občutkov. Neprijetnost čustvovanja nas navadno blokira, da se ne moremo premakniti naprej. Zaradi tega lahko zamujamo priložnosti, v ekstremu nam zadušljiva razpoloženja pobirajo motivacijo za spremembe ravno takrat, ko bi te bile nujno potrebne.

ČUSTVENA ZMEDENOST

Težje prepoznavanje lastnega počutja in izražanja sebe povzroča zmedenost. Osebe ne prepoznavajo, kaj se z njimi dogaja na čustveni ravni in kako je to povezano z njihovimi odločitvami. Takšno zmedenost lahko prepoznavamo tudi v razcepljenosti, ko osebe včasih zelo lepo in sofisticirano govorijo o svojih občutkih, a ob tem niso najbolj prepričljive, saj le na razumski ravni dojemajo svoja sporočila, čutiti pa jih ne morejo. Posledica čustvene zmedenosti je težje poznavanje lastnih potreb in želja. Lahko tudi ekstremna nihanja v razpoloženju, občutje izgubljenosti in nevednost kaj početi, kako se obnašati in podobno.

ČUSTVENA NEORIENTIRANOST

Neorientirano čustvovanje povzroča, da osebi manjka temeljni kompas, ki bi jo vodil in na katerega bi se lahko zanašala pri svojih odločitvah. Zato ne more zaupati sebi, kaj ji čustva sporočajo v določenih situacijah. Na primer, če se ne more zanesti na svoj strah, ko se prebudi, lahko ogroža sebe, saj se ne more zavedati nevarnosti. Ne zmore preceniti, na primer, s katerimi ljudmi se je varno družiti in s katerimi ne, ter razumeti, zakaj ji bližina določenih oseb škodi. Čustvena neorientiranost povzroča občutja neavtonomnosti in ujetosti, kot da ne narekujemo svojega življenja in nimamo moči, da bi lahko vajeti prevzeli v svoje roke.

ČUSTVENA RANJENOST

Ranljivost čustvovanja povzroča, da je oseba bolj labilna in se z njo lažje manipulira, saj se lahko hitro »okuži« s počutjem drugega, in jo začnejo preplavljati nejasni občutki. Na primer, oseba se bo strinjala s stališčem drugega, a bo kasneje ugotovila, da se pravzaprav ne strinja, in bo imela občutek, kot da jo je situacija v to prepričala. To se nam pogostokrat lahko zgodi v trgovini, ko pademo pod vpliv prodajalca, ki nam prodaja, na primer, določen kos oblačila, nad katerim se navdušimo, a doma ugotovimo, da nam ni všeč in tudi da ne vemo, zakaj smo ga pravzaprav kupili. Resnejše situacije se dogajajo v odnosih, ko so osebe pod močnim vplivom partnerja. Zato ranljivost čustvovanja zaznamuje zanikanje tega, kar čutimo, ker z zaznanim občutjem ne znamo ravnati. Na primer, navadno dobro začutimo prvi stik z osebo, in tudi da nam oseba ni všeč in da nas ne prepriča, a temu ne zaupamo, ker si lahko začnemo prigovarjati, da je človeku potrebno dati možnost. Tako se navadno ogrožamo.

ČUSTVENA VSILJIVOST

Vsiljivost čustvovanja prepoznavamo, ko se nam ponavljajoče prebujajo nepoznana in nejasna čustva, ki začnejo ovirati naš vsakdan, a nikakor ne moremo ugotoviti s kakšnim namenom se prebujajo. Velikokrat so to nepredelana čustva, ki ustvarjajo popotresne sunke in v katerih živimo skorajda ujeti. To nam izjemno otežuje življenja in zaradi tega navadno po nepotrebnem trpimo. Čustvena vsiljivost se pogostokrat izraža tudi zelo prikrito, kot negativni in kompulzivni miselni vzorci, ki se nam pletejo, nas ovirajo, in jih nikakor ne moremo utišati.


Izrazi čustvenih težav

Čustvena podlaga doživljanja obarva naš dan in velikokrat vpliva na odnos do vsega, kar počnemo. Ko imamo slab dan, ko se slabo počutimo, največkrat tudi zunanji svet doživljamo v barvah našega turobnega počutja, in obratno. Ko notranje cvetimo, navadno ni vremena, ki bi nam lahko pokvarilo počutje. Zaradi tega nam čustva lahko močno zameglijo podobo sebe in podobe drugih. Nefunkcionalni načini čustvovanja lahko vplivajo na posameznikovo doživljanja sebe, njegove načine vedenja, kvaliteto odnosov z drugimi, in velikokrat na celoten način življenja. Težave, ki se izražajo na različnih področjih posameznikovega doživljanja in pri katerih je individualna sistemsko relacijska psihoterapija, ki jo izvajamo, zelo učinkovita:

  • SAMOPODOBA (pomanjkanje samozavesti; neprijetno doživljanje lastnega telesa; nezadovoljstvo z lastnostmi in s sposobnostmi; pogosto obtoževanje sebe; pretirano oziranje na mnenje drugih in zanemarjanje lastnih stališč; …),
  • ŠKODLJIVA VEDENJA (občasno omamljanje z zasvojitvemini substancami; motnje hranjenja; sanjarjenje in zatekanje v fantazijski svet; raznolika obsesivno – kompulzivna delovanja, ki otežujejo vsakdan; …)
  • ODNOSI (pomanjkanje pristne povezanosti; pretirana odvisnost od drugega; težave z izražanjem lastnih potreb in želja; težave z navezovanjem stikov; nezmožnost reševanja konfliktov; …)
  • NAČIN ŽIVLJENJA (splošno nezadovoljstvo; kriza odraščanja; zmedenost glede vizije in smisla; brezciljnost; odpor do osamosvajanja; občutenje praznine kljub zunanji uspešnosti …)

 

BERITE DALJE: