Terapevtski vidiki čustvenega razvoja odraslega Aleksandra 2017-12-12T18:24:01+00:00

Terapevtski vidiki čustvenega razvoja odraslega

IZVOR NAČINOV ČUSTVOVANJA 

Načini čustvovanja so pogojeni s psihološkimi pogoji, ki smo jih imeli tekom odraščanja v otroški dobi (M. Sunderland 2010, K. Horney 1991 in drugi). Čeprav so zaznamovani tudi s karakternimi specifikami, gensko zasnovo, osebnostjo posameznika kot tudi družbenim okoljem, imajo na njihovo oblikovanje ključen pomen odnosi v primarni družini. Zato v otroštvu pridobivamo priložnosti za prepoznavanje in reševanje čustvenih stisk s spremljajočimi frustracijami, kar nas osebnostno oblikuje in pripravi na vzpostavljanje odnosov izven družinskega okolja. Ko čustveni razvoj otroka zaradi različnih dejavnikov ni mogel potekati v zadovoljivi meri, je otrok tekom odraščanja moral svoje čustvene stiske blažiti na nezadovoljive načine. Posledično otroško dobo ni mogel preživljati sproščeno, temveč je bil primoran svoja čustva skrivati. Ker smo v otroštvu prepuščeni odraslim in od njih vsestransko odvisni, imamo omejene možnosti za uvide v naše stanje. Težave navadno začnemo spoznavati šele kasneje. Ravno zaradi tega je mladostniška doba lahko velikokrat turbulentna, ali pa se težave pokažejo tekom študentskih let in poklicnega udejstvovanja, pogostokrat pa lahko izbruhnejo še kasneje, ko imamo lastno družino. Načela izvora načinov čustvovanja nam omogočajo, da posamezniku v individualni psihoterapiji omogočimo obravnavo družinskih tem, a le na načine, kot sam želi.

INTERSUBJEKTIVNA POVEZANOST Z LJUDMI

Načini čustvovanja imajo ključno vlogo pri tem, kako se sporazumevamo z drugimi. Ob tem nismo determinirani s preteklimi naučenimi vzorci, temveč se čustveni razvoj odraslega nadaljuje v odnosih. Pri tem velja, da bolj kot so odnosi za nas pomembni, večjo vlogo imajo za našo rast. V izbiro odnosov nas vodi psihodinamika medosebnih odnosov. Ta je izjemno smotrna, saj nas vodi k osebam, ki nam lahko pomagajo razrešiti boleče vidike doživljanja sebe. Zato se lahko tako močno zaljubljamo in verjamemo, da so naši partnerji pravi za nas. Naše izbire imajo vsekakor potenciale, a se ne izide vedno, kot bi si želeli, saj nas psihodinamika lahko vodi tudi v močno destruktivne odnose, v katerih vztrajamo tudi na lastno škodo. Zato sta čustvena stabilnost in določena stopnja osebnostne zrelosti ob tem izjemno pomembni, ker nam omogočata vzpostavljanje stika z drugimi, v katerem se počutimo povezane na ljubeč način. Nasprotno lahko skrenemo na patološko pot, ko se počutimo povezane z drugimi preko odtujenosti, včasih tudi poniževanja in bitk za premoč, v skrajnosti tudi preko odkrite nasilnosti. Ali pa vedno znova trčimo na podobne probleme v odnosih, ki jih ne znamo razrešiti, in smo se zato primorani posloviti. Načela intersubjektivne povezanosti s soljudmi nam omogočajo, da posamezniku v procesu individualne sistemsko relacijske psihoterapije pomagamo osvetliti vlogo njegovih čustvenih težav v kontekstu medosebnih odnosov, a le v meri, ki je potrebna za razreševanje njegove situacije.

FUNKCIONALNOST ČUSTVOVANJA

Čustva so imela preživetveno vlogo v zgodovini človeštva. Zato so izjemno funkcionalna in nam služijo kot pomoč v vsakodnevnem delovanju, da lahko sprejemamo modrejše in varnejše odločitve (L. S. Greenberg in S. C. Paivio 1997) . Funkcije prijetnih čustev, kot je veselje, dobro razumemo, a tudi neprijetna in velikokrat tudi nevzdržna čustvena stanja, kot so jeza, strah, ljubosumje in sovraštvo, imajo svoj namen, ki je v našo dobrobit, če le znamo z njimi ravnati. Zato nas čustva predvsem varujejo. Čeprav nas ne morejo obvarovati, da ne bi delali napak, nam čustvena stabilnost v določeni meri pomaga, da se s svojimi napakami lažje soočamo in iz njih učimo. Načela funkcionalnosti čustvovanja so za naše psihoterapevtsko delo ključna, saj osebi omogočamo, da začenja čutiti emocionalno doživljanje, da prepoznava sporočila svojih čutenj, se jih nauči izražati na ustrezen način, in navsezadnje, da jim začenja tudi zaupati.

 

BERITE DALJE: