Vprašanja in odgovori o individualni psihoterapiji Aleksandra 2020-03-28T14:26:41+00:00

Vprašanja in odgovori o individualni psihoterapiji

Kako dolgo bo psihoterapija trajala?

Razpon trajanja individualne sistemsko relacijske psihoterapije se giblje od enega do več let. Časovno trajanje posameznih procesov je odvisno od vrste težav in nastalih posledic, dosedanjih posameznikovih prizadevanj za izboljšanje stanja in morebitnih že zaključenih psiholoških obravnav s pozitivnimi učinki, ter tega, kako dolgo že posameznik živi z razlogi, zaradi katerih je poiskal psihoterapevtsko obravnavo.

Kako zgleda prvo srečanje?

Prvo srečanje je namenjeno seznanitvi z vašimi razlogi za obisk in z našim načinom dela. Skupaj raziščemo potencialne možnosti sodelovanja in če želite, določimo cilje. Vzajemno s tem lahko določimo kriterije, po katerih bomo preverjali delovno uspešnost terapije.

Kako vem, da mi pshoterapija pomaga?

Spremembe se morajo občutiti v vsakdanjem življenju, tako da se boste bolje počutili. Kljub temu, da psihoterapija prebuja neprijetna čutenja, in so vzponi ter padci sestaven del procesa, vam mora najprej biti v oporo in prebujati tudi lepo doživljanje. To pomeni, da lahko konstantno prepoznavate napredek, ki ga omogoča obravnava. Če menite, da ne gre, je smiselno upoštevati občutke, in s tem soočiti psihoterapevta. Pri nekaterih težavah obstaja možnost, da se stanje na začetku zaradi posega v dolgoletno rutino organiziranega vsakdana lahko tudi poslabša, a kljub temu mora posameznik čutiti zaupanje v sam proces in v trud, ki ga vanj vlaga.

Jemljem antidepresive zaradi pogostih paničnih napadov. Nekajkrat na leto imam tudi pogovore s psihiatrom, ki vodi evidenco rabe zdravil. Moje stanje je stabilizirano, a kljub temu ne bi želela jemati antidepresive celo življenje. Ali mi lahko vaša pomoč pomaga?

Antidepresivi lahko v določenih primerih začasno prispevajo k boljšim rezultatom zdravljenja. Zato blažijo simptome. Vendar osebi ne pomagajo, da pride v stik s čustvenim doživljanjem, s čutenjem telesa ali z zavedanjem škodljivih prepričanj, ki jo ovirajo. Šele to posamezniku omogoči, da začne postopoma drugače doživljati sebe, se soočati z napadi in razvijati funkcionalne načine vedenja v stiski. Individualna psihoterapija, ki temelji na sistemsko relacijskih principih, je ob tem izjemno uspešna, če je oseba pripravljena tedensko obiskovati srečanja. Proces zdravljenja zahteva, da se uporaba antidepresivov v skladu s posameznikovimi zmožnostmi postopoma zmanjšuje in tudi dokončno preneha.

Stara sem 26 let. Vsake toliko se pojavijo tedni, ko moram bruhati, drugače shajam z bulimijo že šest let. Pred tem sem imela kakšno leto in pol težave z blažjo obliko anoreksije, a se je situacija uredila, ko sta starša zahtevala, naj pričnem jesti. So tudi meseci, ko pozabim, da imam težave s prenajedanjem in bruhanjem. Imam urejeno poklicno in zadovoljujoče partnersko življenje. Zanima me, ali je smiselno po tolikšnemu času in ob takšnih, sicer ne akutnih težavah, poiskati pomoč?

Mlademu človeku, ki je že dalj časa navajen na življenje z motnjo hranjenja, se lahko zdi, da težave niso akutne. Dejstvo pa je, da se spopadate z motnjo hranjenja že vsaj sedem let, kar pomeni, da lahko vaše težave puščajo tudi resne posledice na fizični ravni. Njihova škodljivost se lahko pokaže tudi kasneje, čeprav lahko trenutno deluje, da imate situacijo pod kontrolo. Nima se smisla tolažiti, da strokovna pomoč ni potrebna. Bolje je realno pogledati, in če imate motivacijo za spremembo, je zelo priporočljivo, da pričnete težave reševati. Čeprav ste navajeni živeti z motnjo hranjenja, lahko začnemo delati in postopoma vnašati spremembe v vaš vsakdan, ki vam bodo omogočile, da svoje stiske ne boste rabili več reševati na takšne uničevalne načine. Ne glede na zadovoljujoče socialno življenje, okrevanje od motnje hranjenja omogoči, da se zadeve samo še izboljšajo. Kajti motnja hranjenja jemlje veliko energije, ki bi se jo lahko produktivno porabilo. Navadno učinke okrevanja zaznavamo v tem, da se naši odnosi poglobijo, da smo bolj pristni pri izražanju sebe, preprosto rečeno, s tem ko začnemo sprejemati sebe in se začenjamo imeti radi, se ojača tudi doživljanje drugega in našega odnosa do njega. Prav tako je smiselno upoštevati to, če boste načrtovali družino. Iz tega vidika je nujno, da se takšne dolgotrajne težave razrešijo, da z njimi ne bremenite morebitnih otrok in sebe ne spravljate v še bolj nemočne situacije, ki se navadno pojavijo, če se od motenj hranjenja nezadovoljivo okreva.

Pišem vam, ker ne vem, ali imam resne težave. V najstništvu sem sicer prebolela anoreksijo, a sem te težave že zdavnaj uredila. Skozi leta mi je šlo dobro, a v zadnjih nekaj mesecih se počutim precej na dnu. V tem obdobju sem tudi zaključila z dolgoletnim študijem in prešla v poklicno okolje. Menim, da sem močna oseba, a po drugi strani, v novem okolju se ne znajdem, slabo se počutim, in ne vem kaj se z menoj pravzaprav dogaja. Preplavlja me podobna tesnoba kot takrat v najstniških letih, ko sem imela težave. Prav tako me ima, da bi začela hujšati. Takšnih tendenc nisem imela že leta. To me plaši. Ali je to razumljivo, kaj se mi dogaja, in ali je potrebna strokovna pomoč?

Tesnobna počutja so lahko normalen odziv na večje spremembe, kot je na primer začetek poklicne kariere. A vredno je zaupati čutenjem, in si priznati, če ne zmorete sami. Glede na vaše pretekle težave je smiselno tudi omeniti, da četudi oseba popolnoma uredi način hranjenja in spremljajoče simptome, kot je na primer prenizka teža, še to ne pomeni, da je ob tem razrešila tudi vzroke nastanka motnje hranjenja. Necelovito razreševanje problematike povzroča, da se čustvene težave izražajo na drugačne načine, ki niso nujno povezani s področjem hranjenja. Pogostokrat kot ponavljajoča ujetost v raznolika neprijetna razpoloženja, ekstremna potreba po fizičnem naporu in rekreaciji, zapletanje v škodljive intimne odnose ali razvoj raznolikih fobij. Zato se lahko težave tudi ponovijo in oseba lahko znova razvije motnjo hranjenja v razponu od blažje do težje oblike tudi po večih letih od zaključenega procesa okrevanja. Zato vam svetujem, da ste pozorni, kaj se z vami dogaja. Psihoterapevtska podpora vam lahko pomaga lažje prebroditi trenutno situacijo, ki je vsekakor zahtevna. Hkrati pa v procesu individualne psihoterapije zametke vaših težav razrešimo in omogočimo, da boste lahko v tovrstnih prelomnih obdobjih v prihodnje znali zadovoljivo poskrbeti zase.

.

BERITE DALJE: