Cilji in učinki psihoterapije staršev
ZA OTROKA
Glavni cilj psihoterapije je pomagati otroku, da trajno razreši čustvene težave. To pomeni, da se te več ne ponovijo ali prenesejo na kakšno drugo področje doživljanja. S tem, ko spodbudimo otrokov čustveni razvoj ga opremimo z zadostno psihološko podlago za vzpostavljanje pristnih odnosov s sovrstniki, za jasno izražanje lastnih občutkov in zaupanje občutkom in za samostojen vstop v svet, ko bo to potrebno. Otroka na takšen način ne bomo obvarovali bolečine, ga bomo pa opremili, da se bo lažje z njo spopadal in se lažje čustveno razvijal izven družinskih odnosov v mladostniški dobi.
ZA STARŠA
Zmožnost pomagati otroku pride iz starševskih na novo pridobljenih zmogljivosti čustvovanja. Za starša to pomeni, da se počuti dovolj močnega, da se lahko zanese na lastne občutke pri vodenju in usmerjanju otroka na njegovi poti. Ob tem pa lahko resnično spoznava, kakšna oseba je njegov otrok in doživlja neponovljive trenutke starševstva brez nepotrebnega trpljenja in zapletov.
ZA ODNOS STARŠA IN OTROKA
Starš in otrok sta po končani psihoterapiji pristnejše povezana. Zaradi povečanih zmožnosti zaznavanja in izražanja čutenj se lahko odkrito pogovorita in predelujeta sprotne konflikte. Zato se lahko imata bolj rada. To otroku omogoča tudi dodatno varnost, saj se lahko vrača k staršu in ga prosi za pomoč, ko je to potrebno in ko to sam želi.
ZA DRUŽINO
Celovito okrevanje otroka povzroči, da se navadno izboljša delovanje družine, tudi če pred tem ni imela očitnejših težav in konfliktov. Preprosto rečeno, člani so lahko še pristnejše povezani, lažje prepoznavajo in izražajo svoja čustva, ter se posledično lahko imajo bolj radi.
.
BERITE DALJE: