Psihoterapija za starše otrok v stiski Aleksandra 2021-12-11T09:30:38+00:00

Psihoterapija za starše otrok v stiski

PSIHOTERAPIJA ZA STARŠE

Psihoterapija za starše je individualna psihoterapevtska pomoč namenjena razreševanju otrokovih težav. Delo temelji na sistemsko relacijskih principih in poteka v strokovno vodenem pogovoru, kjer je strokovnjak odgovoren za potek terapije. S starši delamo, ker otrokov čustveni razvoj poteka v odnosu z njimi, ker so z njim vsakodnevno v stiku, in ker na otroka čustveno nenehno vplivajo s svojim počutjem. Starši so navadno tudi edini, ki lahko otroku pomagajo prebroditi težave v tolikšni meri, da se te več ne ponovijo ali preobrazijo v kakšno drugo obliko. Psihoterapevtska srečanja potekajo kontinuirano enkrat tedensko, kar omogoča stabilen proces in resen napredek.

ODNOS STARŠA IN OTROKA

Psihoterapija se v izhodišču osredotoča na odnos. Otrok v procesu ne sodeluje, temveč starša opolnomočimo, da lahko otroku doma samostojno pomaga. Ob tem raziskujemo, kaj se dogaja v odnosu do otroka, kakšne učinke ima to na doživljanje starša, kako učinkovito delovati in prilagajati načine sporazumevanja, da bodo otroku v pomoč. Velik poudarek dajemo na starševsko čustveno doživljanje, ki se prebuja ob otrokovem vedenju. Na podlagi tega otroku pomagamo v skladu z njegovimi in s starševskimi zmožnostmi izražati nesprejemljiva in boleča občutja, ki povzročajo njegovo stisko.

CELOVITA OBRAVNAVA

Psihoterapija za starše ima elemente svetovanja, ko starši potrebujejo napotke in navodila kako ravnati, a je v osnovi globinska psihodinamska obravnava. Kot takšna posega na nezavedni nivo posameznikovega doživljanja in prinaša trajne osebnostne spremembe. To povzroča, da učinki sicer primarno razrešijo otrokove težave, a vplivajo tudi na starša, njegovo doživljanje sebe in njegov odnos do otroka ter s tem neizogibno na celoten družinski sistem, in tudi odnose, ki jih imajo drugi člani družine. Zato so naši psihoterapevtski programi namenjeni trajni odpravi otrokovih težav.

SODELOVANJE STAREJŠEGA MLADOSTNIKA

Mladostnika vključujemo v obravnavo, ko sam izrazi željo, da bi želel sodelovati, in je to zaradi njegove doraslosti procesu tudi izvedljivo. Tudi, ko je mladostnik sam v hudi stiski, na primer, ko ima kronično obliko motnje hranjenja (npr. anoreksijo ali bulimijo) ali kakšne druge hude čustvene težave, zaradi katerih želi in potrebuje dodatno strokovno oporo. Ob tem je psihoterapevtsko delo s staršem za otrokov proces še vedno ključnega pomena. Zato mladostnikov ne silimo na terapijo ali jim prigovarjamo, saj navadno dobro čutijo, da so starši tisti, ki lahko najbolje pomagajo. Ravno zaradi tega tako pogosto zavračajo kakršno koli strokovno pomoč. Ne glede na to, kako so ob tem lahko včasih trmasti, je to razumljivo. Tovrstno obnašanje razumem kot njihov način klicanja staršev na pomoč, in sporočanja, da je potrebno nekaj spremeniti.


Na emocije osredotočen psihoterapevtski proces

Pri delu s starši prepoznavamo, da so čustva, ki starša vodijo v negovanju otroka, najpomembnejša. Zato je naša psihoterapija za starše v osnovi na emocije osredotočen psihoterapevtski proces. To pomeni, da spremembe ne dosegamo s spreminjanjem vzgojnih ukrepov, ali starševske splošne drže v odnosu do otroka, temveč na podlagi spontanih čustvenih uvidov, ki se zgodijo samodejno ob starševskem prizadevanju za razumevanje otrokove situacije in stiske, v kateri se je znašel. Zato je pri našem delu izjemno pomemben vidik starševskega izkrivljenega doživljanja otroka in bremenitve stika z otrokom.

STARŠEVSKO IZKRIVLJENO DOŽIVLJANJE OTROKA IN ČUSTVENA BREMENITEV STIKA Z OTROKOM

Starši velikokrat doživljajo otroka iz vidika osebne preteklosti. Zaradi lastnih projekcij ne morejo razumeti otrokovo stanje in sočutiti z njegovo stisko. Zato mu ne zmorejo biti v oporo, in ga ne glede na zavestna prepričanja v takšnih situacijah, žal ne morejo imeti radi. Predvsem, ker v takšnih stanjih ob otroku doživljajo boleča čutenja, a tega ne prepoznavajo. Ob tem veliko pove dejstvo, da starši ob otroku podoživijo svoje celotno otroštvo, velikokrat pa tudi druge nerazrešene in nedorečene zadeve iz intimnih odnosov, na primer partnerskega odnosa. Zato se jim prebujajo osebna čutenja, ki jih otrokova situacija le izzove, in z njo v osnovi nimajo nič skupnega. Navadno imajo starši težave z otrokom v tistih zadevah in v tistih občutjih, ki vznemirjajo njih same in s katerimi sami težko shajajo, čeprav se to lahko na videz izraža zelo prikrito.

Ob tem lahko starši otroka z lahkoto “okužijo” s svojim počutjem, sebe pa vzajemno začasno razbremenijo. Tipični primer bremenitve stika z otrokom je fizično nasilje nad otrokom, ki ga odrasli še vedno uporabljajo, ko zmanjka učinkovitih načinov samo-discipliniranja, tako da z udarcem na otroka prenesejo lastno emocionalno napetost. Otrok je prestrašen in ponižan, starš pa vsaj začasno razbremenjen. A takšni nasilni vzgojni ukrepi, so le vrh ledene dobe. Stik z otrokom lahko bremenimo tudi na precej bolj neprepoznavne načine. Vedno, ko ne zmoremo obvladati sebe in svojih čustev lahko preusmerimo pozornost na otroka, ki je s tem samodejno v podrejenem položaju, in ranljiv za prevzemanje čutenj.

Na primer, mama, ki mora otroka odpeljati v vrtec, postane zelo zaskrbljena in v njej se prebuja močan strah, ki se lahko na čase stopnjuje v paniko. Problematično postane, ko mama ne zna prepoznati, da zelo intenzivno doživlja, zakaj tako doživlja in kako lahko to obvlada, ter se namesto tega odloči, da bo otrok ostal doma. Otrok, ki je obremenjen s strahom, ki se je prebudil v stiku nima druge možnosti, kot da se prilagodi situaciji. Sčasoma postaja zelo boječ in se izogiba novim situacijam, ki zahtevajo njegovo samostojnost. To je velikokrat bistvo tako pogoste separacijske anksioznosti, ki se otrokom prebuja ob odhodih od doma. Na takšne načine starš pomiri sebe, otroka pa prikrajša za pomembne izkušnje. Sočasno s tem se je mamin strah le začasno umiril in bo tovrstno intenzivno starševsko doživljanje neizogibno bremenilo otrokov razvoj tudi v drugih situacijah.

Ali bolj očiten primer, mame, ki ima velik strah pred tem, da bi se otrok zadavil s hrano, zaradi lastnih neprijetnih doživetij. Zato začne svoji triletni hčerki rezati hrano na drobne koščke in se tako začasno pomirjati v stiku, saj otroka ob takšnem delovanju tudi bremeni s svojo emocionalno napetostjo. Ko njena hčerka čez leto dni začne govoriti, da jo je strah, da se ji bo zaletelo s hrano in da ne more jesti, ter v joku zavrača hrano in noče več jesti, lahko to razumemo kot posledico maminih sicer dobronamernih, a vsekakor za dano situacijo neustreznih prizadevanj.

Stik z otrokom lahko bremenimo tudi v bolj prijetnih kontekstih druženja. Na primer, v službi imamo težave in nejevoljni pridemo domov. Otrok bi želel, da mu preberemo pravljico. Vemo, da moramo biti mirni za takšno druženje. A ker ne znamo obvladati svoje nestrpnosti, se lahko le naredimo, kot da je ni, jo disociiramo iz zavesti tako da preusmerimo pozornost stran od sebe. Branje pravljice postane ugoden kontekst sproščanja, da v stiku na otroka prenesemo nelagodje. Otrok, ki želi našo pozornost bo sodeloval, mi pa se bomo ob branju pravljice razbremenili. Ker se takšni vzorci začnejo vzpostavljati že zgodaj v otrokovem razvoju, bo otrok zelo dobro čutil čustvene potrebe starša in ga bo znal v težkih situacijah potolažiti s svojo bližino, četudi bo s tem čustveno obremenjen. To za otroka predstavlja stik s staršem, ne glede na to, koliko je sam ob tem čustveno prezrt.

Omenjeni primeri so našteti le za prikaz subtilnosti čustvenega obremenjevanja otroka. Vsekakor so opisi interakcij vpeti v edinstven odnos starša in otroka, ki se gradi skozi leta in ima svojsko dinamiko, se pravi tudi v to, kakšni so njuni načini čustvovanja na splošno v druženju, zato tovrstnih primerov ne moremo posploševati.

Za naše delo je pomembno, da staršu v psihoterapiji pomagamo, da lažje pride v stik s svojimi čustvi in začenja prepoznavati, kaj mu sporočajo in kakšen pomen imajo zanj ter kakšno funkcijo v odnosu do otroka. Ob tem staršem pomagamo, da na podlagi čustvenega doživljanja spreminjajo svoje delovanje do otroka in ga prenehajo bremeniti z osebnimi konflikti.


Zakaj so čustva tako zelo pomembna v našem psihoterapevtskem delu?

Čustva so imela preživetveno vlogo v zgodovini človeštva. Zato so izjemno funkcionalna in nam služijo kot pomoč v vsakodnevnem delovanju, da lahko sprejemamo modrejše in varnejše odločitve (L. S. Greenberg in S. C. Paivio 1997) Funkcije prijetnih čustev, kot je veselje, dobro razumemo, a tudi neprijetna in velikokrat tudi nevzdržna čustvena stanja, kot so jeza, strah, ljubosumje in sovraštvo, imajo svoj namen, ki je v našo dobrobit, če le znamo z njimi ravnati. Zato nas čustva predvsem varujejo. Čeprav nas ne morejo obvarovati, da ne bi delali napak, nam čustvena stabilnost v določeni meri pomaga, da se s svojimi napakami lažje soočamo in iz njih učimo. Funkcionalnost čustvovanja je za naše psihoterapevtsko delo ključna, saj osebi omogočamo, da začenja čutiti emocionalno doživljanje, se nauči izražati čustva na ustrezen način, in navsezadnje, da jim začenja tudi zaupati.

Tri osnovne značilnosti človekovega čustvovanja, ki vodijo naše delo:

Čustvena podlaga miselnih vzorcev

Naši miselni vzorci imajo čustveno podlago. To podlago spoznavamo, ko se počutimo zelo slabo, a si poskušamo pomagati s prigovarjanjem, da bi se bolje počutili, ob tem pa se vedno znova najdemo v enakih občutkih, čeprav nam lahko na razumski ravni odmevajo pozitivne afirmacije. Zato so na dolgi rok veščine za krepitev pozitivne samopodobe iz vidika »sprejmi se, takšen kot si«, neučinkovite. Tovrstna prizadevanja lahko povzročajo dodatne frustracije, ker človek ostane brez načinov, kako bi se rešil. Po drugi strani je to tudi dobro, saj ljudje nismo roboti, da bi se nas lahko na takšen vzorčni način programiralo. Kljub temu so miselni vzorci pomembni in kognitivno vedenjske tehnike, ki se primarno osredotočajo na spreminjanje miselnih vzorcev, so učinkovite in izboljšajo stanje do določene mere. Zato v psihoterapiji osebo kognitivno opolnomočimo, če je to potrebno. A takoj, ko je mogoče, preidemo na čustveno raven, da se oseba lahko začenja zavedati pomembnosti lastnih čutenj, ki jo usmerjajo v življenju. To vedno poteka v skladu s posameznikovimi zmožnosti, saj se lahko v nasprotnem primeru naredi več škode kot koristi.

Telesna vpetost načinov čustvovanja

Telo je v primeru čustvenih težav velikokrat ujeto v psiho-biološka stanja, katera lahko prepoznavamo, ko smo v zelo močnih afektih in občutje intenzivno preplavlja naše telo. Zato čustva primarno doživljamo v telesu. Posledično lahko naše telo hrani tudi nepredelana pretekla čustva, kar nam povzroča težave (B. van der Kolk 2014, A. Miller 2007). Zato ima telo lahko svojo zgodbo, ki človeka mede. Ravno zaradi tega oseba brez predelave čutenj ne more pristno začutiti svojega telesa in prepoznavati, kaj ji telo sporoča. V psihoterapevtskem procesu osebi pomagamo, da s čutenjem in izražanjem emocij začenja sproščati potlačene telesne senzacije, ki jo nezavedno silijo v škodljive načine razmišljanja in vedenja.

Premoč nepredelanih čutenj in vračanje simptomov

Pri čustvenih težavah je najlažje urejati simptome, brez razreševanja čustvene podlage. Zato se znaki stiske lahko prenašajo z enega področja doživljanja na drugega, lahko pa se težave v celoti ponovijo čez nekaj časa. Zato so razširjene zmotne interpretacije, da ni nič narobe, če osebe po zaključenih obravnavah, še kdaj podoživljajo simptome. Tako se izkrivlja učinke ozdravljenja in zavaja ranjene ljudi, ki bi radi dokončno razrešili svoje težave. V skrajnosti lahko obnavljanje simptomov privede do prepričanja da določene zadeve, kot so motnje hranjenja, fobije, depresija, anksioznost, ponavljajoči konflikti v medosebnih odnosih in druge čustvene težave, niso ozdravljive. A spuščati se na nivo patologiziranja mentalnega zdravja pomeni ustvarjati pogoje za brezmejno območje relativnosti, kjer postane vseeno, kdo zdravi, koga zdravi, kako zdravi, in, ali sploh ozdravi (Rožman 2014). Sistemsko relacijska terapevtska podlaga in osredotočanje na čustveno doživljanje osebi pomaga, da dokončno razreši težave, zaradi katerih je poiskala našo pomoč.

BERITE DALJE: