Psihoterapija za starše otrok v stiski Aleksandra 2018-07-29T07:44:27+00:00

Psihoterapija za starše otrok v stiski

PSIHOTERAPIJA ZA STARŠE

Psihoterapija za starše je psihoterapevtska pomoč namenjena razreševanju otrokovih težav. Delo temelji na sistemsko relacijskem terapevtskem pristopu in poteka v strokovno vodenem pogovoru, kjer je strokovnjak odgovoren za celoten potek terapije. S starši delamo, ker otrokov čustveni razvoj poteka v odnosu z njimi, ker so z njim vsakodnevno v stiku, in ker na otroka čustveno nenehno vplivajo s svojim počutjem. Starši so navadno tudi edini, ki lahko otroku pomagajo prebroditi težave v tolikšni meri, da se te več ne ponovijo ali preobrazijo v kakšno drugo obliko. Psihoterapevtska srečanja potekajo kontinuirano enkrat tedensko, kar omogoča stabilen proces in resen napredek.

ODNOS STARŠA IN OTROKA

Psihoterapija se v izhodišču osredotoča na odnos. Otrok zaradi nedoraslosti procesu načeloma ne sodeluje v obravnavi. Zato starša opolnomočimo, da mu lahko doma samostojno pomaga. Ob tem raziskujemo, kaj se dogaja v odnosu do otroka, kakšne učinke ima to na doživljanje starša, kako učinkovito delovati in prilagajati načine sporazumevanja, da bodo otroku v pomoč. Velik poudarek dajemo na starševsko čustveno doživljanje, ki se prebuja ob otrokovem vedenju. Na podlagi tega otroku pomagamo v skladu z njegovimi in s starševskimi zmožnostmi izražati nesprejemljiva in boleča občutja, ki povzročajo njegovo stisko.

CELOVITA OBRAVNAVA

Psihoterapija za starše ima elemente svetovanja, ko starši potrebujejo napotke in navodila kako ravnati, a je v osnovi globinska psihodinamska obravnava. Kot takšna posega na nezavedni nivo posameznikovega doživljanja in prinaša trajne osebnostne spremembe. To povzroča, da učinki sicer primarno razrešijo otrokove težave, a vplivajo tudi na starša, njegovo doživljanje sebe in njegov odnos do otroka ter s tem neizogibno na celoten družinski sistem, in odnose, ki jih imajo drugi člani družine. Zato so naši psihoterapevtski programi namenjeni trajni odpravi otrokovih težav.

VZPOREDNA PSIHOTERAPEVTSKA OBRAVNAVA STARŠA IN OTROKA

Otroke vključujemo v psihoterapevtsko obravnavo v določenih primerih najstnikov in mladostnikov, ki so sposobni kontinuirano slediti procesu. Ob tem vodimo vzporedno psihoterapevtsko obravnavo starša in otroka. V slednjih primerih ima terapija z otrokom podporni značaj. Zato je psihoterapevtsko delo s staršem za otrokov proces še vedno ključnega pomena, a je sodelovanje otroka njemu samemu v oporo, pomaga pri reševanju problematike in olajša proces njegovega okrevanja.

PODPORNA PSIHOTERAPIJA ZA NAJSTNIKA IN STAREJŠEGA MLADOSTNIKA

Otroka vključujemo v obravnavo, ko otrok sam izrazi željo, da bi želel sodelovati in je to zaradi njegove doraslosti procesu izvedljivo. Tudi, ko je otrok sam v hudi stiski, na primer, ko ima kronično obliko motnje hranjenja (npr. anoreksijo ali bulimijo) ali kakšne druge hude čustvene težave, zaradi katerih potrebuje dodatno strokovno oporo. Ob tem otrok ne silimo na terapijo ali jim prigovarjamo, saj navadno dobro čutijo, da so starši tisti, ki lahko najbolje pomagajo. Ravno zaradi tega tako pogosto zavračajo kakršno koli strokovno pomoč. Ne glede na to, kako so ob tem lahko včasih otroci trmasti, je to razumljivo, na takšen način največkrat kličejo starše na pomoč in jim sporočajo, da je potrebno nekaj spremeniti.

Če je mladostnik polnoleten in sposoben samostojno obiskovati terapevtska srečanja ga lahko vključimo v proces individualne sistemsko relacijske psihoterapije.


Na emocije osredotočen psihoterapevtski proces

Psihoterapija za starše, ki temelji na sistemsko relacijskih principih, je v osnovi na emocije osredotočen psihoterapevtki proces. To pomeni, da spremembe ne dosegamo s spreminjanjem vzgojnih ukrepov, ali starševske splošne drže v odnosu do otroka, temveč na podlagi spontanih čustvenih uvidov, ki se zgodijo samodejno ob starševskem prizadevanju za razumevanje otrokove situacije in stiske, v kateri se je znašel. Zato je pri našem delu izjemno pomemben vidik starševskega izkrivljenega doživljanja otroka in bremenitve stika z otrokom.

STARŠEVSKO IZKRIVLJENO DOŽIVLJANJE OTROKA IN ČUSTVENA BREMENITEV STIKA Z OTROKOM

Starši velikokrat doživljajo otroka iz vidika osebne preteklosti. Zaradi lastnih projekcij ne morejo razumeti otrokovo stanje in sočutiti z njegovo stisko. Zato mu ne zmorejo biti v oporo, in ga ne glede na zavestna prepričanja v takšnih situacijah, žal ne morejo imeti radi. Predvsem, ker v takšnih stanjih ob otroku doživljajo boleča čutenja, a tega ne prepoznavajo. Ob tem veliko pove dejstvo, da starši ob otroku podoživijo svoje celotno otroštvo, velikokrat pa tudi druge nerazrešene in nedorečene zadeve iz intimnih odnosov, na primer partnerskega odnosa. Zato se jim prebujajo osebna čutenja, ki jih otrokova situacija le izzove, in z njo v osnovi nimajo nič skupnega. Navadno imajo starši težave z otrokom v tistih zadevah in v tistih občutjih, ki vznemirjajo njih same in s katerimi sami težko shajajo, čeprav se to lahko na videz izraža zelo prikrito.

Ob tem lahko starši otroka z lahkoto “okužijo” s svojim počutjem, sebe pa vzajemno začasno razbremenijo. Tipični primer bremenitve stika z otrokom je fizično nasilje nad otrokom, ki ga odrasli še vedno uporabljajo, ko zmanjka učinkovitih načinov samo-discipliniranja, tako da z udarcem na otroka prenesejo lastno emocionalno napetost. Otrok je prestrašen in ponižan, starš pa vsaj začasno razbremenjen. A takšni nasilni vzgojni ukrepi, so le vrh ledene dobe. Stik z otrokom lahko bremenimo tudi na precej bolj neprepoznavne načine. Vedno, ko ne zmoremo obvladati sebe in svojih čustev lahko preusmerimo pozornost na otroka, ki je s tem samodejno v podrejenem položaju, in ranljiv za prevzemanje čutenj.

Na primer, mama, ki mora otroka odpeljati v vrtec, postane zelo zaskrbljena in v njej se prebuja močan strah, ki se lahko na čase stopnjuje v paniko. Problematično postane, ko mama ne zna prepoznati, da zelo intenzivno doživlja, zakaj tako doživlja in kako lahko to obvlada, ter se namesto tega odloči, da bo otrok ostal doma. Otrok, ki je obremenjen s strahom, ki se je prebudil v stiku nima druge možnosti, kot da se prilagodi situaciji. Sčasoma postaja zelo boječ in se izogiba novim situacijam, ki zahtevajo njegovo samostojnost. To je velikokrat bistvo tako pogoste separacijske anksioznosti, ki se otrokom prebuja ob odhodih od doma. Na takšne načine starš pomiri sebe, otroka pa prikrajša za pomembne izkušnje. Sočasno s tem se je mamin strah le začasno umiril in bo tovrstno intenzivno starševsko doživljanje neizogibno bremenilo otrokov razvoj tudi v drugih situacijah.

Ali bolj očiten primer, mame, ki ima velik strah pred tem, da bi se otrok zadavil s hrano, zaradi lastnih neprijetnih doživetij. Zato začne svoji triletni hčerki rezati hrano na drobne koščke in se tako začasno pomirjati v stiku, saj otroka ob takšnem delovanju tudi bremeni s svojo emocionalno napetostjo. Ko njena hčerka čez leto dni začne govoriti, da jo je strah, da se ji bo zaletelo s hrano in da ne more jesti, ter v joku zavrača hrano in noče več jesti, lahko to razumemo kot posledico maminih sicer dobronamernih, a vsekakor za dano situacijo neustreznih, prizadevanj.

Stik z otrokom lahko bremenimo tudi v bolj prijetnih kontekstih druženja. Na primer, v službi imamo težave in nejevoljni pridemo domov. Otrok bi želel, da mu preberemo pravljico. Vemo, da moramo biti mirni za takšno druženje. A ker ne znamo obvladati svoje nestrpnosti, se lahko le naredimo, kot da je ni, jo disociiramo iz zavesti tako da preusmerimo pozornost stran od sebe. Branje pravljice postane ugoden kontekst sproščanja, da v stiku na otroka prenesemo nelagodje. Otrok, ki želi našo pozornost bo sodeloval, mi pa se bomo ob branju pravljice razbremenili. Ker se takšni vzorci začnejo vzpostavljati že zgodaj v otrokovem razvoju, bo otrok zelo dobro čutil čustvene potrebe starša in ga bo znal v težkih situacijah potolažiti s svojo bližino, četudi bo s tem čustveno obremenjen. To za otroka predstavlja stik s staršem, ne glede na to, koliko je sam ob tem čustveno prezrt.

Omenjeni primeri so našteti le za prikaz subtilnosti čustvenega obremenjevanja otroka. Vsekakor so opisi interakcij vpeti v edinstven odnos starša in otroka, ki se gradi skozi leta, in ima svojsko dinamiko, se pravi tudi v to, kakšni so njuni načini čustvovanja na splošno v druženju, zato tovrstnih primerov ne moremo posploševati.

Za naše delo je pomembno, da staršu v psihoterapiji pomagamo, da lažje pride v stik s svojimi čustvi in začenja prepoznavati, kaj mu sporočajo in kakšen pomen imajo zanj ter kakšno funkcijo v odnosu do otroka. Ob tem staršem pomagamo, da lahko na podlagi čustvenega doživljanja spreminjajo svoje delovanje do otroka in ga prenehajo bremeniti z osebnimi konflikti. 

 

BERITE DALJE: