Kdaj se vključiti v psihoterapijo za starše? Aleksandra 2020-03-27T18:05:16+00:00

Kdaj se vključiti v psihoterapijo za starše?

Pomoč je smiselno poiskati čimprej. Kajti prej kot prepoznamo nastajajoče težave, hitreje lahko začnemo otroku pomagati, s tem pa preprečimo tudi morebitne nadaljnje škodljive posledice. Tako navadno tudi bistveno skrajšamo časovno trajanje obravnave. Vzajemno s tem velja, da z zgodnjo pomočjo preprečujemo, da bi otrok začel razvijati zametke samouničevalnih in zasvojitvenih vedenj, ki lahko tekom odraščanja prerastejo v resne motnje doživljanja in vedenja. Zato je smiselno reagirati tudi, če starši le slutijo, da je nekaj narobe. Ob tem želim poudariti, da so ravno starševski ponavljajoči občutki in slutnje, da nekaj ni v redu, izjemno dragocen vir prepoznavanja otrokove stiske. To pomeni, da pride v poštev razpon kakršnih koli znakov otrokovega doživljanja in vedenja, ki v staršu prebujajo zaskrbljenost.

PSIHOTERAPIJA ZA PREVENTIVNO PREPREČEVANJE OTROKOVIH TEŽAV TEKOM ODRAŠČANJA  

V psihoterapijo za starše se je smiselno vključiti tudi, ko otroci nimajo prepoznavnih težav, a starši želijo izboljšati svoj odnos z otrokom, ob tem pa otroku ne morejo priti blizu, kot bi si želeli. Tudi, ko so sami v raznolikih očitnih čustvenih težavah (depresija po porodu ali druge čustvene stiske), se zavedajo da s tem učinkujejo škodljivo na odnos z otrokom, in si priznavajo da rabijo strokovno pomoč. Psihoterapija za starše je namenjena tudi primerom, ko bi starši radi otroku omogočili dovolj dober čustveni razvoj, a čutijo da pri tem potrebujejo strokovno pomoč.

PSIHOTERAPIJA ZA ZDRAVLJENJE OTROKA V STISKI

Pomoč je vsekakor potrebno poiskati, ko se otrokove težave že jasno prepoznavajo, saj otroci največkrat zaradi svoje mladosti in ranjenosti, ne morejo sami prositi za pomoč in izbirati najustreznejše oblike pomoči za njihovo situacijo.

Pogostokrat starši ne reagirajo, ko bi bilo to potrebno zaradi bolečih čutenj, ki jih sami ob tem doživljajo. Vzajemno s tem lahko zavzamejo obrambne drže, kot so: “saj še ni tako hudo”, “težave bodo izzvenele” in ko se otrokovi simptomi umirijo “stanje se je že izboljšalo” … Posledice takšnega odlašanja je smiselno obravnavati z otrokove perspektive. S čakanjem se izgublja čas, ki ga otrok preživlja v stiski, zato po nepotrebnem trpi. Kljub temu navadno ni prepozno, če otrok še živi s starši in je od njih finančno odvisen. Zato lahko tudi v poznem mladostništvu starši še lovijo možnosti, da otrokom samostojno pomagajo. To priložnost imajo navadno dokler mladostnik ne odide od doma in zaživi po svoje.

.

BERITE DALJE: