Kdaj se vključiti v psihoterapijo za starše?
Pomoč je smiselno poiskati čimprej. Kajti prej kot prepoznamo nastajajoče težave, hitreje lahko začnemo otroku pomagati, s tem pa preprečimo tudi morebitne nadaljnje škodljive posledice. Tako navadno tudi bistveno skrajšamo časovno trajanje obravnave. Vzajemno s tem velja, da z zgodnjo pomočjo preprečujemo, da bi otrok začel razvijati zametke samouničevalnih in zasvojitvenih vedenj, ki lahko tekom odraščanja prerastejo v resne motnje doživljanja in vedenja. Zato je smiselno reagirati tudi, če starši le slutijo, da je nekaj narobe. Ob tem želim poudariti, da so ravno starševski ponavljajoči občutki in slutnje, da nekaj ni v redu, izjemno dragocen vir prepoznavanja otrokove stiske. To pomeni, da pride v poštev razpon kakršnih koli znakov otrokovega doživljanja in vedenja, ki v staršu prebujajo zaskrbljenost.
PSIHOTERAPIJA ZA PREVENTIVNO PREPREČEVANJE OTROKOVIH TEŽAV TEKOM ODRAŠČANJA
V psihoterapijo za starše se je smiselno vključiti tudi, ko otroci nimajo prepoznavnih težav, a starši želijo izboljšati svoj odnos z otrokom, ob tem pa otroku ne morejo priti blizu, kot bi si želeli. Tudi, ko so sami v raznolikih očitnih čustvenih težavah (depresija po porodu ali druge čustvene težave v odraslosti, o katerih si lahko preberete v nadaljevanju), se zavedajo da s tem učinkujejo škodljivo na odnos z otrokom, in si priznavajo da rabijo strokovno pomoč. Psihoterapija za starše je namenjena tudi primerom, ko bi starši radi otroku omogočili dovolj dober čustveni razvoj, a čutijo da pri tem potrebujejo strokovno pomoč.
PSIHOTERAPIJA ZA ZDRAVLJENJE OTROKA V STISKI
Pomoč je vsekakor potrebno poiskati, ko se otrokove težave že jasno prepoznavajo, saj otroci največkrat zaradi svoje mladosti in ranjenosti, ne morejo sami prositi za pomoč in izbirati najustreznejše oblike pomoči za njihovo situacijo.
Pogostokrat starši ne reagirajo, ko bi bilo to potrebno zaradi bolečih čutenj, ki jih sami ob tem doživljajo. Vzajemno s tem prepoznavam, da lahko zavzamejo obrambne drže, kot so: “saj še ni tako hudo”, “težave bodo izzvenele” in ko se otrokovi simptomi umirijo “stanje se je že izboljšalo” … Posledice takšnega odlašanja je smiselno obravnavati z otrokove perspektive. S čakanjem se izgublja čas, ki ga otrok preživlja v stiski, zato po nepotrebnem trpi. Kljub temu navadno ni prepozno, če otrok še živi s starši in je od njih finančno odvisen. Menim, da lahko tudi v poznem mladostništvu starši še lovijo možnosti, da otrokom samostojno pomagajo. To priložnost imajo navadno dokler mladostnik ne odide od doma in zaživi po svoje.
Opomba: V PRIMERIH, KO OTROK KAŽE IZRAZITE PSIHIATRIČNE ZNAKE, ki ogrožajo njega ali druge ob njemu (npr. samomorilnost, agresivnost, antisocialnost) vam svetujemo, da se za reševanje akutnega stanja obrnete na Službo za otroško psihiatrijo v Ljubljani ali na Službo za otroško in mladostniško psihiatrijo v Mariboru.
.
Pogoste čustvene težave v odraslosti
Čustvene stiske so neizbežne. Ko jih ne zmoremo reševati, se kopičijo, in sčasoma izoblikujejo v raznolike čustvene težave. Te postajajo resne, ko nas začnejo motiti in velikokrat tudi škoditi našemu načinu življenja. Ob tem lahko prepoznavamo različne značilnosti nefunkcionalnih načinov čustvovanja, s katerimi se pogosto srečujem ob delu s starši.
ČUSTVENA OTOPELOST
Čustvena otopelost se prepoznava, ko posameznik ne more priti v stik z določenimi čustvi. Na primer, osebe, ki ne morejo priti v stik z žalostjo, skoraj nikoli ne jokajo, lahko delujejo neobčutljivo in žalost dojemajo kot šibkost. Če ne znajo ravnati s svojo jezo, se ne morejo postavljati zase, ko se jim dela krivica. Če jih strah ogroža, si bodo veliko upale, delovale neustrašne, a ob tem spravljale v nevarnost sebe in druge. Posledica čustvene otopelosti je navadno občutenje praznine. To se izraža v pomanjkanju vitalnosti in čustvene živosti. Tako so osebe lahko kljub izjemni zunanji uspešnosti nezadovoljne. Čeprav počnejo stvari, ki naj bi jih razveseljevale, svojih dejanj ne morejo čutiti. To jemlje smisel in vzbuja suhoparnost doživljanja.
ČUSTVENA VZNEMIRJENOST
Čustveno vznemirjenost opažamo, ko posameznik zaradi močne intenzitete občutenja ne more kontrolirati svojih čutenj. Za razliko od otopele osebe, lahko vznemirjeno osebo žalost nenehno preplavlja, že malenkosti ji izvabijo solze, zato lahko deluje preveč občutljiva. Enako velja za vsa preostala čustva. Osebo je lahko nenehno po malem strah in se boji novih izzivov. Lahko se zelo razburja. Razloge, ki jo jezijo, lahko najde v vseh kontekstih. Posledice čustvene vznemirjenosti se lahko izražajo v tem, da so osebe nenehno na trnih, napete in v hitenju, delujejo kot da nimajo časa za počitek, ob tem pa jim vznemirjenost krati kvaliteto doživljanja. V skrajnosti ne morejo obvladovati svojih afektov, lahko jih preplavlja panika, ali postajajo zelo agresivne in odkrito nasilne.
ČUSTVENO NELAGODJE
Nefunkcionalni načini čustvovanja povzročajo težje prehode med razpoloženji. Vsi doživljamo depresivna, ravnodušna, brezvoljna, obupna ali tesnobna razpoloženja, ki so prehodne narave. A oseba lahko v takšnih razpoloženjih preživlja dneve, včasih mesece in celo leta. Ob tem je nevarno, ker se telo navadi na čutenje določenih občutij in človeka kljub raznolikim prizadevanjem, da bi izboljšal svoje počutje, vleče v poznana in “domača” razpoloženja. V skrajnostih oseba zaradi tega včasih nima pravega dostopa do lepih občutkov. Neprijetnost čustvovanja nas navadno blokira, da se ne moremo premakniti naprej. Zaradi tega lahko zamujamo priložnosti, v ekstremu nam zadušljiva razpoloženja pobirajo motivacijo za spremembe ravno takrat, ko bi te bile nujno potrebne.
ČUSTVENA ZMEDENOST
Težje prepoznavanje lastnega počutja in izražanja sebe povzroča zmedenost. Osebe ne prepoznavajo, kaj se z njimi dogaja na čustveni ravni in kako je to povezano z njihovimi odločitvami. Takšno zmedenost lahko prepoznavamo tudi v razcepljenosti, ko osebe včasih zelo lepo in sofisticirano govorijo o svojih občutkih, a ob tem niso najbolj prepričljive, saj le na razumski ravni dojemajo svoja sporočila, čutiti pa jih ne morejo. Posledica čustvene zmedenosti je težje poznavanje lastnih potreb in želja. Lahko tudi ekstremna nihanja v razpoloženju, občutje izgubljenosti in nevednost kaj početi, kako se obnašati in podobno.
ČUSTVENA NEORIENTIRANOST
Neorientirano čustvovanje povzroča, da osebi manjka temeljni kompas, ki bi jo vodil in na katerega bi se lahko zanašala pri svojih odločitvah. Zato ne more zaupati sebi, kaj ji čustva sporočajo v določenih situacijah. Na primer, če se ne more zanesti na svoj strah, ko se prebudi, lahko ogroža sebe, saj se ne more zavedati nevarnosti. Ne zmore preceniti, na primer, s katerimi ljudmi se je varno družiti in s katerimi ne, ter razumeti, zakaj ji bližina določenih oseb škodi. Čustvena neorientiranost povzroča občutja neavtonomnosti in ujetosti, kot da ne narekujemo svojega življenja in nimamo moči, da bi lahko vajeti prevzeli v svoje roke.
ČUSTVENA RANJENOST
Ranljivost čustvovanja povzroča, da je oseba bolj labilna in se z njo lažje manipulira, saj se lahko hitro »okuži« s počutjem drugega, in jo začnejo preplavljati nejasni občutki. Na primer, oseba se bo strinjala s stališčem drugega, a bo kasneje ugotovila, da se pravzaprav ne strinja, in bo imela občutek, kot da jo je situacija v to prepričala. To se nam pogostokrat lahko zgodi v trgovini, ko pademo pod vpliv prodajalca, ki nam prodaja, na primer, določen kos oblačila, nad katerim se navdušimo, a doma ugotovimo, da nam ni všeč in tudi da ne vemo, zakaj smo ga pravzaprav kupili. Resnejše situacije se dogajajo v odnosih, ko so osebe pod močnim vplivom partnerja. Zato ranljivost čustvovanja zaznamuje zanikanje tega, kar čutimo, ker z zaznanim občutjem ne znamo ravnati. Na primer, navadno dobro začutimo prvi stik z osebo, kot tudi da nam oseba ni všeč in da nas ne prepriča, a temu ne zaupamo, ker si lahko začnemo prigovarjati, da je človeku potrebno dati možnost. Tako se navadno ogrožamo.
ČUSTVENA VSILJIVOST
Vsiljivost čustvovanja prepoznavamo, ko se nam ponavljajoče prebujajo nepoznana in nejasna čustva, ki začnejo ovirati naš vsakdan, a nikakor ne moremo ugotoviti s kakšnim namenom se prebujajo. Velikokrat so to nepredelana čustva, ki ustvarjajo popotresne sunke in v katerih živimo skorajda ujeti. To nam izjemno otežuje življenja in zaradi tega navadno po nepotrebnem trpimo. Čustvena vsiljivost se pogostokrat izraža tudi zelo prikrito kot negativni in kompulzivni miselni vzorci, ki se nam pletejo, nas ovirajo, in jih nikakor ne moremo utišati.
Izrazi čustvenih težav
Čustvena podlaga doživljanja obarva naš dan in velikokrat vpliva na odnos do vsega, kar počnemo. Ko imamo slab dan, ko se slabo počutimo, največkrat tudi zunanji svet doživljamo v barvah našega turobnega počutja, in obratno. Ko notranje cvetimo, navadno ni vremena, ki bi nam lahko pokvarilo počutje. Zaradi tega nam čustva lahko močno zameglijo podobo sebe in podobe drugih. Nefunkcionalni načini čustvovanja lahko vplivajo na posameznikovo doživljanja sebe, njegove načine vedenja, kvaliteto odnosov z drugimi in velikokrat na celoten način življenja, s tem pa tudi okrnijo sam razum.
Težave, ki se izražajo na različnih področjih posameznikovega doživljanja in za katere prepoznavam, da neizogibno vplivajo na starševski odnos do otroka:
- SAMOPODOBA (pomanjkanje samozavesti; neprijetno doživljanje lastnega telesa; nezadovoljstvo z lastnostmi in s sposobnostmi; pogosto obtoževanje sebe; pretirano oziranje na mnenje drugih in zanemarjanje lastnih stališč; …),
- ŠKODLJIVA VEDENJA (občasno omamljanje z zasvojitvenimi substancami; motnje hranjenja; sanjarjenje in zatekanje v fantazijski svet; raznolika obsesivno – kompulzivna delovanja, ki otežujejo vsakdan; …)
- ODNOSI (pomanjkanje pristne povezanosti; pretirana odvisnost od drugega; težave z izražanjem lastnih potreb in želja; težave z navezovanjem stikov; nezmožnost reševanja konfliktov; …)
- NAČIN ŽIVLJENJA (splošno nezadovoljstvo; zmedenost glede vizije in smisla; sprijaznjenost z napadi panike, fobijami; občutenje praznine kljub zunanji uspešnosti; izgorelost …)
.
BERITE DALJE: