Psihologija ZAŠČITITI OTROKA

Vsi smo povezani z otroštvom, saj smo vsi najprej bili otroci. Z otroki smo v socialni skupnosti tudi obdani in kot odrasli nanje nenehno vplivamo. Kljub prepletanju doživljanja biti otrok in doživljanja biti odrasel je otroštvo specifična doba, ki mine in se nikoli več ne povrne, ter se kot takšna razmejuje od odraslega sveta.

psihologija
znanstveno preučevanje delovanja človekove psihe in njenega
vpliva na obnašanje

zaščititi
obvarovati nekoga ali nekaj pred poškodbo, nesrečo ali izgubo

otrok (a)
fant ali dekle od rojstva do odraslosti

VIR: Cambridge Dictionary

Psihologija ZAŠČITITI OTROKA je nastajajoč teoretični kontekst psihološke zaščite otrokovega statusa in dobe otroštva. Temelji na preučevanju človekovega obnašanja v medosebnih odnosih z namenom razumevanja njegove motivacije delovanja s stališča zaščite otroka in s prizadevanjem za otrokovo psihološko dobrobit.

Čeprav status otroka in status odraslega loči starostna meja, pogostokrat s psihološke perspektive jasna ločnica ne obstaja. Velikokrat otroci nosijo bremena odraslih v družini in odrasli se včasih v svoji nesrečni situaciji lahko počutijo nemočno kot otroci. Ob tem tako otrok kot odrasli, ki sta obremenjena s težkimi čustvenimi stanji, nimata občutka da lahko nadzorujeta potek svojega življenja. Zato oba trpita zaradi raznolikih čustvenih težav, ki lahko prerastejo tudi v prave motnje ter močno okrnijo doživljanje njunega vsakdana. A težave odraslega in težave otroka zaznamujejo bistvene razlike.

Za otrokovo čustveno stabilnost in vzajemno psihično blagostanje so odgovorne osebe, ki ga vzgajajo. Navadno imajo to vlogo njihovi starši. Nasprotno pot osebnostnega zorenja od odraslega zahteva, da le sam zase prevzema odgovornost za način življenja. Zato otroci rabijo odraslega, da jim pomaga razrešiti njihovo stisko, medtem ko se od odraslih pričakuje, da znajo samostojno poskrbeti zase. Ob tem tako otroka kot odraslega zaznamuje minevanje časa. Otrok zamuja otroštvo, ki bi mu moralo omogočati zadovoljivo mero brezskrbnih in igrivih trenutkov, odrasli pa v razponu od mladostništva do zrelosti, zamuja leta, v katerih bi lahko polno izkoriščal svoje potenciale in zadovoljujoče živel. Zato sta oba prikrajšana za doživetja, ki jih ne bo mogoče nadoknaditi.

Velikokrat je zaradi narave čustvenih težav kot tudi drugih dejavnikov za korenite spremembe potrebna strokovna pomoč. A odrasla oseba lahko samostojno išče psihološko pomoč in opolnomoči sebe za izpopolnjujoče življenje, ter navsezadnje zaživi, tako kot si zares želi. Nasprotno otrok predvsem zaradi psihološke pogojenosti s starši nima takšne priložnosti. Zato so velikokrat šele starši tisti, ki lahko otroku omogočijo čuteče otroštvo, ki bo zadostna psihološka podlaga za samostojen vstop v zunanji svet. Nastajajoč koncept Psihologija ZAŠČITITI OTROKA definira psihološki status otroka tudi iz opisanega vidika.

Razvijanje koncepta Psihologija ZAŠČITITI OTROKA nam omogoča, da psihoterapevtsko prakso integriramo z raziskovalnimi interesi in na podlagi dognanj raziskovalnega dela sintetiziramo gradivo za naš izobraževalni program. S tem principi Psihologije ZAŠČITITI OTROKA vzajemno usmerjajo psihoterapevtsko, raziskovalno in izobraževalno delo inštituta.