Psihoterapija za čustvene težave otrok Aleksandra 2020-01-19T17:30:37+00:00

Psihoterapija za čustvene težave otrok

Otrokove čustvene ranjenosti ne moremo preprečiti, ne glede na to, kako se trudimo otroka obvarovati. Vsi otroci tekom odraščanja doživljajo čustvene stiske, ki so nujno potreben del psihološke rasti. Otroku dolgoročno škodijo le tiste stiske, ki niso zadovoljivo prepoznane in posledično otroku ni nudena pravočasna in ustrezna pomoč. Če otroku v čustveni stiski ni omogočeno, da bi jo lahko v skladu s svojo starostjo izrazil, je PRIMORAN ČUSTVA POTLAČITI in posledično razviti raznolika škodljiva vedenja, ki mu pomagajo, da lažje shaja s svojo stisko.

Otrokove nepredelane stiske navadno nastajajo zaradi neizogibnih TRAVMATIČNIH DOGODKOV, ki ranijo otroka tekom odraščanja (npr. smrt prijatelja, razveza staršev, selitev v drug kraj in izguba prijateljev, vrstniško nasilje, kronične bolezni v družini, naravne katastrofe, …) in kot posledica RAZVOJNE PSIHOPATOLOŠKOSTI, ki nastaja v kontinuiranem stiku z najpomembnejšimi drugimi in jo lahko preprečujemo tekom njegovega odraščanja.

Načini s katerimi bodo otroci pričeli izražati svoje stiske so odvisni od mnogih dejavnikov, kot so genska zasnova, karakterne specifike, družbeno okolje, število sorojencev in drugo. Skupno raznolikih načinom izražanja otrokove stiske je to, da je otroku hudo in s svojim vedenjem kliče na pomoč. Ob tem moramo poudariti, če se ob čustveni stiski otroka prepoznavajo kakršni koli sočasni fizični znaki, ki kažejo na otrokovo spremenjeno zdravstveno stanje, je smiselno obiskati osebnega zdravnika. PRI PREPOZNAVANJU OTROKOVIH ČUSTVENIH TEŽAV JE POTREBNO IZKLJUČITI MOREBITNE ORGANSKE IN BOLEZENSKE VZROKE.

V psihoterapiji staršev, ki temelji na sistemsko-relacijskih principih, ločujemo različna starostna obdobja, v katerih se pojavljajo otrokove težave. Zato psihoterapija, ki jo izvajamo, obravnava čustvene stiske dojenčkov, malčkov, mlajših otrok, najstnikov in starejših mladostnikov.


Čustvena stiska dojenčka

Prvi stiki z otrokom se začenjajo vzpostavljati izključno na neverbalni ravni v vsakodnevnem negovanju. Zato lahko starš dojenčkovo stisko prepoznava na podlagi svojega neprijetnega počutja, ki se prebuja v stiku, in njega samega spravlja v negotovost ter bremeni. Nekatera doživljanja, ki se prebujajo staršem dojenčkov v stiski, ko poiščejo našo pomoč, so: “Ne vem, kaj mi dojenčkov jok sporoča. Zato ga hranim, da se umiri.”, “Drugače, sem si predstavljala najzgodnejše obdobje, prebujajo se mi močni neprijetni občutki, za otroka mi zmanjkuje energije.”, “Zdi se mi, da me otrok živcira in njegova potreba po nežnosti v meni prebuja skorajda odpor.”, “Preprosto izgubljena sem, težko ohranjam stik z dojenčkom.” …

Ob tem želim poudariti, da je kakšno koli nelagodno občutje se staršu prebuja ob dojenčku, razumljivo in se pojavi z namenom. Precej bolje je, da si ga starš prizna, kot pa da ga zanika pred seboj in se dela da je vse v redu, saj bo v slednjem primeru otroka čustveno bremenil v stiku, a to sočasno ignoriral. Starš lahko prepoznava dojenčkovo stisko tudi na podlagi vedenja, ki ga skrbi. Dojenčki imajo zelo omejen repertoar izražanja svoje čustvene stiske. Zato se ta navadno kaže pri težavah hranjenja, uspavanja in navezovanja stika. Ravno zaradi omejenih možnosti izražanja stiske, velja, da mlajši kot so otroci, bolj ključni so starševski občutki in vzajemna zaskrbljenost za prepoznavanje otrokovih težav.


Čustvena stiska malčka

Čustvena stiska malčka se lahko pokaže ob težavah pri odhodu v vrtec, težavah v procesu hranjenja, pri osvajanju razvojnih nalog in stabiliziranju spanja, rojstvu sorojencev in v drugih situacijah, ki starše ponavljajoče skrbijo.

Nekatera doživljanja s katerimi se soočajo starši malčkov v stiski, ko poiščejo našo pomoč: “Moj otrok je preveč senzitiven, nenehno joka, in ga ne znam umiriti, kar me skrbi.”, “Ne more se odlepiti od mene, ko bi že moral biti bolj samostojen.”, “Ima zelo intenzivne čustvene izbruhe, ki me skrbijo, saj so pretirani za njegovo starost.”, “Moj malček je … preprosto drugačen od ostalih, zasanjam in zaprt vase, to me skrbi in že zdaj poraja v meni dvome, kako bo lahko dovolj samozavesten” …


Čustvena stiska mlajšega otroka

Čustvena stiska mlajšega otroka se lahko kaže v težavah ob prehodu v osnovno šolo, v težavah z učnim uspehom, v nesprejetosti ali zafrkavanju sovrstnikov, v nenavadnih idejah, ki se ne skladajo z njegovo starostjo, na primer ideje o hujšanju in nezadovoljstvu s postavo, ali bolj drastičnimi idejami o tem, da bi radi umrli, v pretiranem igranju igric in nedružabnosti, čustveni otopelosti in depresivnosti, fobijah …

Nekatera ponavljajoča doživljanja, ki jih prepoznavam pri delu s starši mlajših otrok v stiski, so: “Moj otrok je razvajen, nič mu ne morem dopovedati, zna pritiskati na prave tipke, da popustim.”, “Že tako majhen zna izsiliti svoje, ima premoč, počutim se nemočno.”, “Včasih me tako razjezi, da bi ga kar udarila, čeprav vem, da je to nesprejemljivo, a počutim se kljub vsemu grozno.”, ” Otrok je čustveno zaprt, ko želim izvedeti, kaj se z njim dogaja, noče govoriti o svojih občutkih, to me skrbi.” …


Čustvena stiska najstnika

Čustvena stiska najstnika se kaže v pretirani skrbi za telesno samopodobo in vzajemnem hujšanju, prenajedanju, motnjah hranjenja, namernem bruhanju hrane in upadanju telesne teže, omamljanju z alkoholom, opuščanju šolskih obveznosti, izoliranju od vrstnikov, nagnjenosti k perfekcionizmu in pretirani skrbi za uspeh, …

Nekatera doživljanja staršev najstnikov v čustveni stiski, ki poiščejo našo pomoč, so: “Pišem mu naloge, ker noče več delati za šolo, vem da mu s tem dajem potuho, a ne znam to prekiniti.”, “Ne razumem, zakaj mora hujšati, saj je popolnoma v redu, prav jezi me njeno obnašanje, a hkrati se zavedam, da to verjetno počne, ker je v stiski, a mene vedno znova preplavlja blazna jeza, ker se ji ne da nič dopovedati.”, “Sin je rekel, da ne bo šel več v šolo, ker se ne razume z nekaterimi sošolci, ne vem kaj naj storim, prestrašena sem, ker se ne počutim kos zadevi.” …


Čustvena stiska starejšega mladostnika

Čustvena stiska starejšega mladostnika se prepoznava, ko nima motivacije za študij ali delo, ko ne kaže znakov osamosvojitve, in ko ima resne težave, kot so motnje hranjenja anoreksija in bulimija, depresija, …

Nekatera doživljanja s katerimi se soočajo starši starejših mladostnikov, ko poiščejo našo pomoč: “Moj otrok je preveč nesamostojen za svoja leta, strah me je, da ne bo zmogel oditi od doma.”, “Postal je skorajda obseden s fitnesom, kar trenira in trenira, ima stroge jedilnike, zelo me skrbi, kam to vodi, menim da je šlo že predaleč, a on zanika težave.”, “Včasih  sva imela lep odnos, odkar pa je postal študent, sva odtujena. Ko je doma, večino časa preživlja za računalnikom, zapira se vase in postaja apatičen.” …

Smiselno je poudariti, da starejši kot so otroci, kompleksnejše je navadno razreševanje njihovih težav. Zato je naše delo s starši zelo učinkovito v začetnih fazah pojavljanja otrokovih težav. Vzajemno s tem spodbujamo starše, da reagirajo, ko se kažejo zametki težav, na primer, ko otrok prvič kaže znake, da nima interesa za šolo, ko otrok začne prvikrat hujšati in spreminjati način hranjenja ter podobno.


Zakaj otrok pogosto odrašča v neprepoznani čustveni stiski?

Najpogostejši razlogi, ki jih prepoznavam v psihoterapevtski praksi:

1. Zanikanje in minimaliziranje otrokovih težav
Zanikanje otrokove stiske ohranjajo prepričanja, da so otroci v čustvenih stiskah pretežno zaradi nasilja v družini in očitnih težav, ki pestijo družine. To je pogosto kolektivni obrambni mehanizem, ki nam omogoča, da se obračamo stran. Na takšen način se lahko distanciramo od dejstva, da otroci trpijo tudi, ko imamo z njimi dostojne odnose, ko se z njimi lepo pogovarjamo in jim nudimo, kar jim lahko po svojih najboljših močeh, in ko naše družine mirno funkcionirajo. To ruši stereotip o prikrajšanem otroku, ki ima očitne težave tekom odraščanja. Dejstvo je, da lahko otroci tudi čisto po skritem trpijo, so zelo nadarjeni in inteligentni, ter lahko zaradi svojega položaja delujejo tudi kot vzorni in privilegirani.

2. Preobražanje simptomov otrokove stiske tekom odraščanja
Znaki otrokove čustvene stiske se navadno tekom odraščanja preobražajo. Tako se temeljna čustvena problematika izraža na različne načine. Zato lahko otroci izražajo svoje stiske v vsakem obdobju na drugačne načine, čeprav imajo njihove stiske skupno osnovo. Zato deluje, da se je stanje izboljšalo, ko je le spremenilo obliko. Posledično se otrokova stiska lahko dolgo časa tudi prikriva. Ob tem velja, da bolj kot je otrokova čustvena stiska ostajala neprepoznana, močneje lahko kasneje, pogostokrat v obdobju najstništva, izbruhne v hudi stiski, in nas preseneti.

3. Reduciranje otrokove stiske na predvidene razvojne težave
Otrokova čustvena stiska se lahko zamaskira v predvidene psihosomatske, razvojne in vedenjske težave odraščajoče dobe. Posledično se otrokovo stanje zmotno obravnava kot prehodno in zanj nenevarno. Težave se tako reducirajo na normalen razvoj. Na primer, otrok zavrača hrano, ker je v čustveni stiski, a zavzamemo držo “Vsi otroci so neješči kdaj, to je prehodno obdobje.”, otrok se obnaša razposajeno, ker je prestrašen in rabi meje, a rečemo “To je razvojna trma, ki jo moramo ignorirati.” Najstnik je začel sebe ogrožati z nevarnimi športi, ker na takšen način sprošča svojo stisko in se ob tem ne more zanesti na svoja čustva, ki bi ga lahko varovala, a rečemo “Najstniki se ogrožajo in radi tvegajo, to je posledica hormonskih sprememb.”

4. Osebnostno ožigosanje otroka 
Otrokovo čustveno stisko lahko zreduciramo tudi na njegove osebnostne specifike in karakter. Na primer, njegovo nagajivost, s katero pridobiva našo pozornost po kateri močno hrepeni, interpretiramo “Težaven je že po karakterju.”. Njegovo stisko, ki se mu prebuja ob navezovanju stikov s sovrstniki si razlagamo “Takšen je, njegov strah pred druženjem, odraža njegovo plahost po naravi.”  Otrok je začel prekomerno jesti, ker se na takšen način tolaži, a rečemo “Otrok pač rad je.” 

Tako nastajajo stereotipi o “razvajenih otrocih”, ki nas izigravajo in z nami manipulirajo, ko na takšen način pravzaprav kažejo kako zelo so izgubljeni, saj rabijo meje, ki bi jim dale varnost in pomagale umiriti močna občutja. Ali stereotipi o “težavnih otrocih”, ki so lahko prave “družinske zgage”, ali pravi “mali tirani”, ki nas spravljajo ob živce in lahko že zelo majhni izsilijo svoje ter s tem terorizirajo celotno družino. Ali stereotipi o “pridnih in preobčutljivih otrocih”, katere je potrebno obvarovati, da jih sovrstniki ne zapeljejo na kriva pota. Njih imamo “zavite v vato,” se radi izrazimo. A kaj, ko začne otrok krvaveti, vata pa vpija njegovo bolečino in nam preprečuje, da bi uvideli njegovo stisko?

 

BERITE DALJE: