Terapevtski vidiki čustvenega razvoja otroka
Psihoterapevtsko delo s starši otrok vseh starosti izvajamo na podlagi sledečih strokovnih izhodišč:
1. OTROK SE ČUSTVENO RAZVIJA V ODNOSIH
Zanj najpomembnejši odnos je primarni stik s starši. Zato sta otrokova zavest in aktivnost v jedru socialno vzpostavljeni (D. N. Stern 1985). Otrok ima tudi vrojeno potrebo po navezanosti, to pomeni, da že ob rojstvu išče stik s sočlovekom, ki bi mu bil na voljo in bi imel senzitivnost za njegove potrebe in želje. Značilnosti odnosa navezanosti otroku gradijo shemo po kateri bo doživljal svet in se prilagajal življenjskim situacijam (M. S. Ainsworth 1965, J. Bowlby 1988). Otrokova psihična struktura je tako sestavljena iz njegovih najzgodnejših doživetij s starši. Doživetja iz primarne interakcije s skrbnikom imajo ključen pomen za razvoj vedenjskih, čutenjskih in miselnih vzorcev (D. W. Winnicott 1957). Doživetja, ki jih ima otrok s starši se ponotranjijo in postanejo mentalni modeli odnosov do sebe in drugih (H. Kohut 1987). Načela funkcije otrokovega primarnega odnosa so za izvajanje psihoterapije za starše izjemno pomembna, saj lahko staršem že od otrokovega najzgodnejšega obdobja dalje pomagamo prepoznavati in preprečevati nastajajoče otrokove težave.
2. VLOGA OTROKOVIH ČUSTVENIH TEŽAV V DRUŽINI
Sistemsko relacijske teoretične smeri definirajo družino kot sistem, v katerem so člani povezani preko nezavedne dinamike, ki usmerja njihovo družinsko življenje (M. Bowen 1978, D.E. Scharff in J. S. Scharff 1987, S. A. Mitchell 1988 in drugi). Zato ima vsaka družina nezavedna pravila, zahteve, potrebe, razmejitve, načine sporazumevanja in specifične vloge, ki jih zasedajo člani družine. Iz čustvenega vidika to pomeni, da je način čustvovanja enega člana družine soodvisen od načinov čustvovanja vseh drugih članov. Pri tem imata starša nadrejeno vlogo, saj se otrok čustveno razvija na podlagi njunih čustvenih zmogljivosti. Otrokove čustvene težave postanejo v takšnem prepletu čustvenih vezi pomembna regulativna funkcija, ki pomaga ohranjati ravnovesje družinskega funkcioniranja. Tako so iz sistemskega vidika otrokove čustvene težave tudi odraz družinskih odnosov. S tem otrok velikokrat nosi nezavedno breme družine, ki se v družinski realnosti pogosto izraža na področjih neučinkovitega izražanja čustev, nezadostnih mej med člani in nefleksibilnega reševanja konfliktov. Otrok s svojimi težavami navadno odigrava družinski konflikt in s svojo stisko nase prevzema čustveno nelagodje družine. Načela vloge otrokovih težav v družini nam omogočajo, da začnemo pomagati otroku v stiku s staršem in se tako lotevamo njegovih čustvenih težav pri temeljih nastanka.
3. POGOJENOST OTROKOVEGA STANJA S POČUTJEM STARŠA
Otrokova vpetost v družino in nezavedna čustvena povezanost s preostalimi člani družine pomeni tudi, da otrok čuti, karkoli se dogaja v družini. To pomeni, da čuti emocionalno napetost, ki se prebuja med člani družine, tudi če starš to želi pred njim spretno prikriti in ga tako obvarovati. Zato imajo starši izjemno velik čustveni vpliv na otroka. Hitro ga lahko »okužijo« z lastnim počutjem, tako v dobrem kot v slabem. Čustvena povezanost družine med drugim omogoča, da otrok nase prevzema starševska neprijetna čutenja. Zato so otrokovi neprimerni čustveni odzivi lahko močno pogojeni s starševskim počutjem. Posledično, ko otrok čustveno trpi v družini, moramo raziskati, kaj se dogaja z odraslimi ob njemu. Kajti ko otroci nosijo naša čustvena bremena, imamo odrasli od tega psihološke koristi, tudi če se ob tem sami slabo počutimo. Načela pogojenosti otrokovega stanja s počutjem starša nam omogočajo, da staršu pomagamo odkrivati, kako s svojim počutjem vpliva na otroka, v meri, da mu lahko začne nuditi potrebno oporo.
4. STARŠEVSKO ŠKODLJIVO DELOVANJE
Škodljive posledice za otrokov razvoj pogostokrat nastajajo, ko se starši neustrezno vedejo do otroka, in ne vedo, da škodijo otroku. V takšnih primerih je škodljivo vedenje do otroka povezano z utrjenimi starševskimi vzorci delovanja, ki so se izoblikovali skozi celotno starševsko zgodovino odnosov z drugimi. Človeka lahko raznolike nepredelane čustvene izkušnje zaznamujejo tako močno, da v določenih situacijah enostavno ne zmore in ne zna drugače delovati. Zaradi tega lahko rani druge (D. N. Stern in N. Bruschweiler Stern 1997). To pri delu s starši prepoznavam kljub njihovi dobronamernosti, ki se pogosto izraža v prepričanjih »mojemu otroku bo bolje, kot je bilo meni«, »ne bom ponavljal napak svojih staršev« in »svojega otroka imam najraje, zato bom naredil vse, da mu ne bom škodil«. Probleme staršu največkrat povzročajo lastna nepredelana čutenja, ki ga silijo v določena obnašanja, ki jih lahko dojema kot popolnoma ustrezna, a z njimi otroka čustveno bremeni. Pogostokrat starši tudi vedo, da njihovo delovanje do otroka ni ustrezno, a žal ne reagirajo kot bi bilo potrebno, ker si je težko priznati, da so potrebne spremembe. Pogost razlog, ki ga prepoznavam pri delu s starši je tudi ta, da žal ne dojemajo zadovoljivo, da je otroku res hudo. Ob tem želim poudariti, da v procesu psihoterapije za starše ne iščemo krivde za nastale otrokove težave. A situacija soočanja z otrokovih trpljenjem v starših pogosto vzbudi občutja krivde. To je razumljiv odziv. V teh primerih staršu v psihoterapiji pomagam, da lahko predela svoje občutke krivde in postane za otroka zadovoljivo dosegljiv. Načela škodljivega delovanja nam omogočajo, da staršu pomagamo spreminjati odnos do otroka v tolikšni meri, da bo otrok lahko dokončno razrešil čustvene težave v odnosu z njim.
BERITE DALJE: