Vprašanja in odgovori o psihoterapiji za starše Aleksandra 2021-05-20T05:25:14+00:00

Vprašanja in odgovori o psihoterapiji za starše

Kako dolgo bo trajal proces urejanja otrokovih težav v kontekstu psihoterapije staršev?

Procesi potekajo tako dolgo dokler ne razrešite težav, zaradi katerih ste poiskali našo pomoč. To je odvisno tudi od vrste otrokovih težav, resnosti situacije v kateri se je otrok znašel in nastalih posledic. Pri tem načeloma velja, da hitreje kot prepoznamo otrokove težave, bolje je, saj lahko preprečimo nadaljnje škodljive posledice in ob tem skrajšamo časovno trajanje obravnave. A globinskih sprememb s trajnimi učinki ni mogoče doseči na hitro.

Spoznavam, da imajo starši velikokrat predstavo, da bodo težave s katerimi živijo že precej časa, tudi več let, lahko rešili v kratkem času. Čeprav je takšno upanje popolnoma človeško, menim, da to tudi ni realno. Velikokrat starša ovira, da bi si priznal, kako zelo težka je situacija in kako zelo so potrebne spremembe. Ob tem je potrebno omeniti, da psihoterapija za starše ni vzgojno svetovanje, ki se ga starši poslužujejo z namenom korekcije vzgojnih stilov ali v kriznih časih. Svetovanje je navadno oblika pomoči, ki traja do največ nekaj mesecev in se po potrebi ponavlja. Medtem, ko je naša psihoterapija za starše dolgotrajnejši in celovitejši proces, ki je namenjen zdravljenju otroka v stiku s staršem. To od starša zahteva zadovoljivo mero zavedanja kompleksnosti stanja, v katerem se je znašel njegov otrok ali nevarnega potenciala, ki ga imajo zametki njegovih čustveno vedenjskih težav, predanost delu in redno obiskovanje tedenskih srečanj. Tudi zaradi tega razloga staršem priporočam, naj se poglobijo v vsebino na naši spletni strani, saj lahko tako dobijo boljši vpogled v problematiko, kar jih bolje pripravi na naše skupno delo.

Moja štiriletna hčerka ima ponavljajoče težave. Najprej ni hotela v vrtec. Pred odhodom je zavračala hrano. Slab mesec je zelo malo jedla in tudi vidno shujšala. Nato smo jo postopoma prepričali, da je znova začela jesti. Zdaj opažam, da se ji pojavljajo nekakšni gibi kot tiki. Drugače je izjemno senzitiven otrok, vse jo zelo gane. Psiholog nam je rekel, da bodo takšne težave z leti minile. A jaz še vedno nisem mirna. Mož in sorodniki mi pravijo, da pretiravam. Ali lahko vaša pomoč pomaga mojemu otroku in meni?

Pri delu s starši izhajam iz stališča, da starši ne morejo pretiravati, lahko le zelo intenzivno doživljajo. Občutki starša so najpomembnejši, saj so navadno pravilni. Zato starši ne morejo ustvarjati težav, v smislu, da so preveč zaščitniški. Zaskrbljen in vznemirjen starš neizogibno vpliva na otroka. V vsakem primeru je vaše očitno vznemirjenje bolje, kot potlačena skrb in vaša navidezna mirnost, zaradi katere bi se otroka nadaljnje lahko ohranjalo v stiski in se sočasno to prikrivalo. Sama senzitivnost otroka je zelo lepa, saj pomeni, da otrok lahko močno doživlja svet okoli sebe, res pa je, da navadno izjemno senzitivni otroci rabijo dodatno starševsko pomoč in podporo, da lažje predelajo vtise. A težave, ki jih opisujete, po mojem ne nastajajo zaradi otrokove čustvene senzitivnosti. Smiselno je, da situacijo raziščemo in vam pomagamo, da s hčerko navežete stik, ki je potreben, da bo lahko spregovorila o svoji stiski, ki se izraža, kot ste prepoznali na različne načine.

Že leta se borim s prekomerno težo, zato je hujšanje del mojega življenja. Imam hčerko staro deset let. Opazila sem, da je popustila v šoli. V njeni sobi sem našla skrite sladkarije. Predlagala sem ji, da bi šle na pogovor k strokovnjaku, ker me skrbi zanjo. Pomoč je zavrnila. Postaja me strah, deluje kot da se moji strahovi uresničujejo, in da bo tudi ona imela težave s težo. Kaj menite?

Kakršne koli težave ima starš na čustvenem področju, to vpliva na njegov odnos z otrokom. Na primer, mama, ki ne more regulirati lastnega hranjenja (na primer, ko z občasnim prenajedanjem in hujšanjem sprošča svojo emocionalno napetost) ne bo zmogla otrokovega, navadno že od najzgodnejših let dalje, ko je otrok še dojenček in popolnoma odvisen od nje. Zavračanje pomoči desetletnega otroka pa je pričakovana reakcija. Otrok navadno skriva hrano pred staršem, ker se ne počuti varnega. Vaš strah je upravičen. Smiselno ga je obrniti sebi v prid in reagirati. V psihoterapevtskem procesu lahko raziščemo, kaj se dogaja z vašim otrokom in vam omogočimo, da mu začnete pomagati. Na takšen način lahko preprečimo morebitno stopnjevanje hčerinih težav s hrano, da se te ne bi razvile v kakšne resne motnje hranjenja. S tem ji omogočimo, da bo spregovorila zakaj ima potrebo, da pred vami skriva hrano, in kako se počuti v šoli, da je prišlo do takšnih sprememb, ter o ostalih zadevah, ki jo tarejo.

Sedemletni otrok je zaprt vase, ne želi se pogovarjati o svojih občutkih. Zato smo ga že pred časom vključili v likovno terapijo, obiskoval je tudi večmesečne delavnice za krepitev samopodobe in čuječnosti. Nekaj časa je bil tudi v individualni psihoterapevtski obravnavi, ki je temeljila na igri. Bilo mu je všeč, a jaz ne prepoznavam nekih bistvenih sprememb. Skrbi me, da bi njegova zaprtost negativno vplivala nanj. V šoli mu gre dobro, tudi prijatelje ima, a vseeno nisem pomirjena. Kaj lahko storim?

Otroci naj bi znali govoriti o počutju in z besedami izražati svoje občutke, ki jih čutijo v dani situaciji, če jih k temu pristno spodbujamo in smo tega sami tudi zmožni. Sklepam, da je strokovna pomoč, ki jo je otrok bil deležen, pomagala le določene stopnje. Ne moremo pričakovati, da bodo tehnike in metode dela, ki so sicer lahko zelo spodbudne za otroka, omogočile, da se bo otrok čustveno odprl v odnosu z vami. Otroci naj prvotno dobivali zadovoljivo čustveno spodbudo v odnosu s starši. Zato tudi samostojna terapevtska obravnava ne more zadovoljivo pomagati. Čeprav je razumljivo, da starši  v stiski želijo otroku priskrbeti pomoč, je smiselno ovrednotiti kaj lahko pričakujejo od samostojne otrokove obravnave. Težav, ki so nastale v odnosu s starši in pogojev, ki še vedno ohranjajo te težave, ne moremo rešiti izolirano od starša. Zato v programih psihoterapije za starše obravnavamo starša in odnos, ki ga ima z otrokom. Navadno so težave globlje v odnosu, če se otroci ne odpirajo v zadovoljivi meri, kljub temu da jih starši lepo spodbujajo. Starš jih ne more jasno prepoznati, razumljivo pa tudi otrok ne more ubesediti dogajanja. V procesu začnemo delati na spoznavanju kako je to povezano z vašim počutjem in delovanjem do otroka.

Otrok je star osem let in je pred kratkim razvil panični strah pred pajki. Pred leti je imel ponavljajoče težave z močenjem postelje, a je to popolnoma izginilo. V nekem obdobju je nenehno bolehal, a nismo ugotovili vzrokov njegovega slabega počutja. Drugače je zdrav fant in družaben. Zaradi njegovih težav sem v preteklosti že poiskala psihološko pomoč, nekaj mesecev sem imela individualne konzultacije. Začela sem se z njim lepo pogovarjati, saj je pomoč temeljila na tem, da poskušam čim bolj razumeti otrokove simptome in mu jih pomagati obvladovati, a težave so poniknile le za nekaj časa. Zdaj se mi dozdeva, da nekaj zamujam, da ne razumem, kaj se z otrokom dogaja. Ali je to normalno? 

Vašo zaskrbljenost je smiselno jemati resno. Če starš čuti, da nekaj zamuja v odnosu z otrokom, to navadno drži. Menim, da si nezadovoljstva starš ne more izmisliti, zato je bolje da si ga prizna. Kljub dostojnemu odnosu z otrokom, lahko otrok razvija čustvene težave, ker je v stiski. Vaš odnos jemljemo kot izhodišče za delo in raziščemo, kaj se z vami dogaja, da tako doživljate, in kako lahko na podlagi tega pomagamo otroku, da bo razrešil svoje strahove in ti ne bodo več rabili spreminjati svojo obliko, kot ste opisala. Ob tem bo imel vas, ki mu boste znali pomagati. Glede na to, da njegove težave trajajo že dalj časa, je zelo priporočljivo, da se začne otroku pomagati, saj navadno z leti stiska le narašča. Otrok tako zamuja svoje otroštvo, hkrati pa tako tvegamo, da bo razvil še kakšne trdovratnejše čustvene težave, ki lahko ogrozijo njegovo mladostniško pot. Zato se ni vredno tolažiti, da bo sčasoma bolje, temveč je smiselno zaupati občutkom in odločno reagirati.

Ali bo moj otrok dobil diagnozo, če pridemo k vam po pomoč?

Ne, otroško psihopatologijo diagnosticirajo zdravniki, specializirani za otroško in mladostniško psihiatrijo, ki za zdravljenje uporabljajo medikamentozno terapijo in predpisujejo zdravila. Mi smo usposobljeni za sistemsko relacijski psihoterapevtski pristop in v skladu s tem nudimo psihoterapevtsko pomoč za otroke, ki jo izvajamo v obliki psihoterapije za starše. Ta primarno temelji na pogovornih tehnikah ter metodah dela.

Ali so vaši programi psihoterapije za starše v temelju družinska terapija?

Ne, družinska terapija se primarno fokusira na družinski problem. V procesu psihoterapije za starše se fokusiramo na odnos starša in otroka. To nam omogoča, da preko starševskega doživljanja sebe v odnosu do otroka prodremo na psihodinamsko raven, kar posledično zaradi osebnostnih sprememb starša spreminja tudi delovanje družine. Menim, da je tovrstna psihoterapevtska obravnava bistveno bolj temeljita. Individualni pristop ustvari terapevtske pogoje, da se lahko popolnoma osredotočimo na starša in raziščemo ter razrešimo njegove psihične konflikte, ki posredno bremenijo otroka in ga ohranjajo v stiski. Hkrati na takšen način otroku celovito pomagamo, saj je primarni cilj spodbuditev njegovega čustvenega razvoja v odnosu s staršem, v meri, da ne bo več rabil razvijati raznolikih čustvenih težav.

.

BERITE DALJE: