Vprašanja in odgovori o psihoterapiji za starše Aleksandra 2020-04-05T11:07:11+00:00

Vprašanja in odgovori o psihoterapiji za starše

Kako dolgo bo trajal proces urejanja otrokovih težav v kontekstu psihoterapije staršev?

Odvisno od vrste otrokovih težav, resnosti situacije, v kateri se je otrok znašel, in nastalih posledic. Pri tem velja, da hitreje kot prepoznamo otrokove težave, bolje je, saj lahko preprečimo nadaljnje škodljive posledice in ob tem skrajšamo časovno trajanje obravnave. Ko ima otrok dolgotrajne težave potrebujemo več časa, saj globinskih sprememb s trajnimi učinki ni mogoče doseči na hitro. Zato so načeloma procesi redne psihoterapije za starše dolgotrajni in potekajo v razponu od enega do več let. V vsakem primeru procesi zahtevajo predanost delu in redno obiskovanje tedenskih srečanj.

Moja štiriletna hčerka ima ponavljajoče težave. Najprej ni hotela v vrtec. Pred odhodom je zavračala hrano. Slab mesec je zelo malo jedla in tudi vidno shujšala. Nato smo jo postopoma prepričali, da je znova začela jesti. Zdaj opažam, da se ji pojavljajo nekakšni gibi kot tiki. Drugače je izjemno senzitiven otrok, vse jo zelo gane. Psiholog nam je rekel, da bodo takšne težave z leti minile. A jaz še vedno nisem mirna. Mož in sorodniki mi pravijo, da pretiravam. Ali lahko vaša pomoč pomaga mojemu otroku in meni?

Pri delu s starši izhajam iz stališča, da starši ne morejo pretiravati, lahko le zelo intenzivno doživljajo. Občutki starša so najpomembnejši, saj so navadno pravilni. Zato starši ne morejo ustvarjati težav, v smislu, da so preveč zaščitniški. Zaskrbljen in vznemirjen starš neizogibno vpliva na otroka. V vsakem primeru je vaše očitno vznemirjenje bolje, kot potlačena skrb in vaša navidezna mirnost, zaradi katere bi se otroka nadaljnje lahko ohranjalo v stiski in se sočasno to prikrivalo. Sama senzitivnost otroka je zelo lepa, saj pomeni, da otrok lahko močno doživlja svet okoli sebe, res pa je, da navadno izjemno senzitivni otroci rabijo dodatno starševsko pomoč in podporo, da lažje predelajo vtise. A težave, ki jih opisujete, ne nastajajo zaradi otrokove čustvene senzitivnosti. Smiselno je, da situacijo raziščemo in vam pomagamo, da s hčerko navežete stik, ki je potreben, da bo lahko spregovorila o svoji stiski, ki se izraža, kot ste prepoznali na različne načine.

Že leta se borim s prekomerno težo, zato je hujšanje del mojega življenja. Imam hčerko staro deset let. Opazila sem, da je popustila v šoli. V njeni sobi sem našla skrite sladkarije. Predlagala sem ji, da bi šle na pogovor k strokovnjaku, ker me skrbi zanjo. Pomoč je zavrnila. Postaja me strah, deluje kot da se moji strahovi uresničujejo, in da bo tudi ona imela težave s težo. Kaj menite?

Kakršne koli težave ima starš na čustvenem področju, to vpliva na njegov odnos z otrokom. Na primer, mama, ki ne more regulirati lastnega hranjenja (na primer, ko z občasnim prenajedanjem in hujšanjem sprošča svojo emocionalno napetost) ne bo zmogla otrokovega, navadno že od najzgodnejših let dalje, ko je otrok še dojenček in popolnoma odvisen od nje. Zavračanje pomoči desetletnega otroka pa je pričakovana reakcija. Otrok navadno skriva hrano pred staršem, ker se ne počuti varnega. Vaš strah je upravičen. Smiselno ga je obrniti sebi v prid in reagirati. V psihoterapevtskem procesu lahko raziščemo, kaj se dogaja z vašim otrokom in vam omogočimo, da mu začnete pomagati. Na takšen način lahko preprečimo morebitno stopnjevanje hčerinih težav s hrano, da se te ne bi razvile v kakšne resne motnje hranjenja, in ji omogočimo, da bo spregovorila, zakaj ima potrebo da pred vami skriva hrano, kako se počuti v šoli, da je prišlo do takšnih sprememb, in o ostalih zadevah, ki jo tarejo.

Sedemletni otrok je zaprt vase, ne želi se pogovarjati o svojih občutkih. Zato smo ga že pred časom vključili v likovno terapijo, obiskoval je tudi večmesečne delavnice za krepitev samopodobe in čuječnosti. Nekaj časa je bil tudi v individualni psihoterapevtski obravnavi, ki je temeljila na igri. Bilo mu je všeč, a jaz ne prepoznavam nekih bistvenih sprememb. Skrbi me, da bi njegova zaprtost negativno vplivala nanj. V šoli mu gre dobro, tudi prijatelje ima, a vseeno nisem pomirjena. Kaj lahko storim?

Otroci naj bi znali govoriti o svojem počutju in z besedami izražati svoje občutke, ki jih čutijo v dani situaciji, če jih k temu pristno spodbujamo in smo tega sami tudi zmožni, že od najzgodnejšega obdobja dalje. Strokovna pomoč, ki jo je otrok bil deležen, mu lahko pomaga, a le do določene stopnje. Ne moremo pričakovati, da bodo tehnike in metode dela, ki so sicer lahko zelo spodbudne za otroka, omogočile, da se bo otrok čustveno odprl v odnosu z vami. Otroci bi morati dobivati zadovoljivo čustveno spodbudo v odnosu s starši. Zato tudi samostojna terapevtska obravnava ne more zadovoljivo pomagati. Tako se lahko nadomešča starševsko delo, podobno, kot da bi otroku priskrbeli varuško, z namenom da bo namesto nas gradila odnos z otrokom in spodbujala njegov razvoj. Za to v programih psihoterapije za starše obravnavamo starša, in odnos, ki ga ima z otrokom. Navadno so težave, če se otroci, kljub temu da jih starši lepo spodbujajo, ne odpirajo v zadovoljivi meri, globlje v odnosu. Starš jih ne more jasno prepoznati, razumljivo pa tudi otrok ne more ubesediti, kaj se dogaja. V procesu začnemo delati na spoznavanju, kako je to povezano z vašim počutjem in delovanjem do otroka.

Otrok je star osem let in je pred kratkim razvil panični strah pred pajki. Pred leti je imel ponavljajoče težave z močenjem postelje, a je to popolnoma izginilo. V nekem obdobju je nenehno bolehal, a nismo ugotovili vzrokov njegovega slabega počutja. Drugače je zdrav fant in družaben. Zaradi njegovih težav sem v preteklosti že poiskala psihološko pomoč, nekaj mesecev sem imela individualne konzultacije. Začela sem se z njim lepo pogovarjati, saj je pomoč temeljila na tem, da poskušam čim bolj razumeti otrokove simptome in mu jih pomagati obvladovati, a težave so poniknile le za nekaj časa. Zdaj se mi dozdeva, da nekaj zamujam, da ne razumem, kaj se z otrokom dogaja. Ali je to normalno? 

Vašo zaskrbljenost je smiselno jemati resno. Če starš čuti, da nekaj zamuja v odnosu z otrokom, to navadno drži. Nezadovoljstva si starš ne more izmisliti, zato je bolje da si ga prizna. Kljub dostojnemu odnosu z otrokom, lahko otrok razvija čustvene težave, ker je v stiski. Vaš odnos jemljemo kot izhodišče za delo in raziščemo, kaj se z vami dogaja, da tako doživljate, in kako lahko na podlagi tega pomagamo otroku, da bo razrešil svoje strahove in ti ne bodo več rabili spreminjati svojo obliko, kot ste opisala, saj bo znal z njimi ravnati, imel pa bo tudi vas, ki mu boste znali pomagati. Glede na to, da njegove težave trajajo že dalj časa, je zelo priporočljivo, da se začne otroku pomagati, saj navadno z leti stiska le narašča, otrok ob tem zamuja svoje otroštvo, hkrati pa tako tvegamo, da bo razvil še kakšne trdovratnejše čustvene težave, ki lahko ogrozijo njegovo mladostniško pot. Zato se ni vredno tolažiti, da bo bolje, temveč je smiselno zaupati občutkom in odločno reagirati.

Ali bo moj otrok dobil diagnozo ali kakor koli drugače zaznamovan v zdravniški kartoteki, če pridemo k vam po pomoč?

Ne, otroško psihopatologijo diagnosticirajo zdravniki, specializirani za otroško in mladostniško psihiatrijo, ki za zdravljenje uporabljajo medikamentozno terapijo in predpisujejo zdravila. Mi smo usposobljeni za sistemsko relacijski psihoterapevtski pristop in v skladu s tem nudimo psihoterapevtsko pomoč za otroke, ki jo izvajamo v obliki psihoterapije za starše. Ta primarno temelji na pogovornih tehnikah ter metodah dela.

Ali so vaši programi psihoterapije za starše v temelju družinska terapija?

Ne, družinska terapija se primarno fokusira na družinski problem, v procesu psihoterapije za starše, se fokusiramo na odnos starša in otroka. To nam omogoča, da preko starševskega doživljanja sebe v odnosu do otroka prodremo na psihodinamsko raven, kar posledično zaradi osebnostnih sprememb starša spreminja tudi delovanje družine. Tovrstna psihoterapevtska obravnava je bistveno bolj poglobljena. Individualni pristop ustvari terapevtske pogoje, da se lahko popolnoma osredotočimo na starša in raziščemo ter razrešimo njegove psihične konflikte, ki posredno bremenijo otroka in ga ohranjajo v stiski. Hkrati pa na takšen način otroku celovito pomagamo, saj je primarni cilj spodbuditev njegovega čustvenega razvoja v odnosu s staršem, v meri, da ne bo več rabil razvijati raznolikih čustvenih težav.

.

BERITE DALJE: