Psihoterapevtska pomoč za otroke Aleksandra 2024-08-21T03:31:06+00:00

Psihoterapevtska pomoč za otroke

PSIHOTERAPIJA ZA STARŠE

Psihoterapevtsko pomoč za otroke izvajamo v obliki PSIHOTERAPIJE ZA STARŠE, ki temelji na SISTEMSKO RELACIJSKIH PRINCIPIH, in je v osnovi NA ČUSTVA OSREDOTOČENA OBRAVNAVA.

Psihoterapija za starše je individualni proces, v katerega se vključi starš z namenom razrešiti otrokove težave. S starši delamo, ker se otroci psihološko razvijajo v stiku z njimi, in so od njih tekom odraščanja čustveno povsem odvisni. To pomeni, da so starši tisti, ki otroku v odnosu omogočajo, kako prepoznavati in izražati čustva ter posledično kako reševati porajajoče čustvene stiske. Zato je odnos s starši izjemno pomemben, ko ima otrok čustvene težave. Pri tem velja, da mlajši kot so otroci, bolj ključen je odnos s staršem in bolj potrebujejo njihovo pomoč. Starši imajo navadno glavno vlogo v procesu otrokovega okrevanja vse dokler otroci živijo z njimi, in so od njih finančno odvisni.

ZDRAVLJENJE OTROKA 

V obravnavi se ne osredotočamo na urejanje simptomov otrokove stiske, temveč raziskujemo in razrešujemo vzroke nastanka njegovih težav. To je izjemno pomembno, saj se področje vzgoje velikokrat osredotoča pretežno na vedenjsko raven, kar lahko starše sicer dobro opremi za ustrezno postopanje do otroka, kar tudi olajša starševstvo, a brez starševskega zadovoljivega vpogleda vase in razumevanja sebe ob otroku, to ne zadostuje za preprečevanje raznolikih stisk, ki nastajajo v njunem stiku. Zato je osrednje področje naše psihoterapevtske obravnave ODNOS, KI GA IMAJO STARŠI Z OTROKOM. Ob tem je za naše delo izjemno pomembno, da STARŠ PREPOZNAVA LASTNO STISKO, ki se mu prebuja ob otroku ter jo začenja za namen otrokovega okrevanja zadovoljivo reševati.

Naše delo s starši pokriva razpon psihoterapevtske pomoči za dojenčke, malčke, mlajše otroke, najstnike in starejše mladostnike. Zato je pomoč primerna za raznolike čustvene težave otrok tekom odraščanja.

Naši programi so namenjeni DOKONČNEMU ODPRAVLJANJU OTROKOVIH ČUSTVENIH TEŽAV. S tem preprečimo, da bi se otrokove težave po končani obravnavi ponovile ali preobrazile v drugo obliko.


Zakaj samostojno delo z otroki ne more
biti zadovoljiva psihoterapevtska pomoč?

Zaradi močne psihodinamske povezanosti s starši in čustvene vpetosti v družinsko dogajanje otroci globinskemu psihoterapevtskemu delu ne morejo biti dorasli. Posledično ima samostojno delo z otrokom, na primer psihoterapija za otroke oziroma delo s staršem v podporni funkciji tekom otrokovega psihoterapevtskega procesa, omejene učinke. Tako se največkrat razrešuje otrokove čustvene težave brez obravnave vzrokov nastanka, kar lahko le UREJA SIMPTOME OTROKOVE STISKE. To pomeni, da se otrokovo stanje začasno izboljša, a temeljna čustvena problematika, ki ustvarja otrokovo stisko, in navadno prežema celotno družinsko delovanje, ostaja nerazrešena.

Čeprav lahko takšna strokovna pomoč otroku zelo pomaga iz vidika, da pridobi besede za izražanje stiske in bolj učinkovite načine za sproščanje stiske, to tudi pomeni, da je otrok še vedno v stiski, le da se je ta začasno ublažila ali preobrazila svojo obliko. Tako se lahko otroku stanje poslabša čez nekaj časa, ali otrok razvije nove problematične simptome vedenja, ali pa kakšne druge težave začne izražati morebitni sorojenec v družini. V slednjih primerih se čustveni konflikt v družinskem sistemu le prenese z enega otroka na drugega.

Zato lahko samostojno delo z otrokom ali delo s sodelovanjem starša v podporni funkciji, ki pomaga otroku obvladovati simptome, kljub izrazito pozitivnim učinkom, služi tudi ohranjanju otroka v nemočnem položaju in vzdrževanju njegove stiske. K razširjenemu terapevtskemu osredotočanju na otroka in postranski vlogi starša pripomore tudi dejstvo, da je otrokove simptome precej lažje urediti, kot spreminjati njegov odnos s starši in ustaljene vzorce čustvovanja, ki so vpeti v celotno družino.

Takšno držo v današnjem času krepi tudi popularizacija starševske psihološke funkcije, ki jo zaznamuje opuščanje avtoritativnih in permisivnih vzgojnih ukrepov, kateri so se izkazali za neučinkovite, ter preusmerjanje v osvajanje veščin rahločutnega starševstva. Tako imajo starši na voljo veliko možnosti za poglabljanje v svojo funkcijo iz psihološkega vidika. Treningi starševstva, preventivne delavnice in vikend seminarji za preprečevanje čustvenih težav, šole za starše, skupinski psihoterapevtski programi in podporne skupine za starše, so le nekatere priložnosti, ki staršem omogočajo, da otroku lažje pomagajo, da bo zrasel v samozavestnega in samostojnega odraslega. Raznovrstnost izbir pušča vtis, da imamo programe za skorajda vse vzgojne izzive, dileme in druge zagate.

Kakršna koli popularizacija prinaša s seboj neizogibno populistično noto, ki obravnavano področje podreja preferiranim interesom. Zato so današnji časi, ki vsesplošno odpirajo vprašanja in dajejo odgovore, kako lahko otroku nudimo dovolj dobro nego, ugodni za starše, a ne nujno tudi za otroke.

BERITE DALJE: